Tiskane izdaje
Vse skupaj se je začelo sila nenavadno, s kvizom. »Sto značk je enakih, izpisujejo pa prve tri črke velike države. No, katera je?« Trije obiskovalci, ki smo se v tistem trenutku zadrževali v prostorih nekdanje trgovine tik ob slovitem kanalskem mostu, smo odgovor iskali kar precej časa. »S, pravilno, U, tudi, še eno najdite, no ... R, ja! Torej RUS, Rusija, bravo!« smo s pomočjo »kustosa« vendarle razvozlali uganko. Eno od mnogih.
A najprej si mora človek dodobra napasti oči med zajetnim številom nenavadnih spominkov s potepanj Mirana Ipavca po Evropi: plastične žličke za sladoled, žogice za namizni tenis, šali različnih športnih klubov, podstavki za kozarce, malo morje vstopnic za koncerte pa za mestne avtobuse, vlake, trajekte ... Posebno mesto v bogati zbirki imajo klobuki navdušenega avtoštoparja, ki je, če bi sešteli vse njegove poti z iztegnjenim palcem od leta 1984 do danes, Zemljo obkrožil več kot sedemkrat in pol. Vse skupaj se je menda začelo s koncertom skupine Queen v Milanu, kamor se je kot avtoštopar prvič odpravil pri 25 letih. Na poti je ostal kar pet mesecev oziroma dovolj dolgo, da ga je zasvojilo.
Lažja vprašanja
Sledi še eno »nagradno« vprašanje. »Kakšno vlogo ima rdeča barva pri teh sladolednih žličkah?« pokaže naš vodnik proti eni od zbirk. Tokrat je odgovor laže poiskati: »Da, prav imate, rdeča je zadnja v verigi žličk s podobo določene živali. Zdaj pa poglejte še te žogice za namizni tenis, ena je prav posebna. Da, da, tista rumena in brez napisa, ki je narejena iz spužve ... Bravo!« je z naključnimi obiskovalci zadovoljen gostitelj.
Družbo mi v tistem trenutku delata še dva mlada Štajerca, Nikola in Tomi Matešič iz Celja. »Prišla sva si ogledat most, ki v Kanalu vsako leto gosti tradicionalne skoke v Sočo. Sicer pa greva naprej, proti Nadiži,« pojasni Tomi. »Aha, torej tudi vidva skačeta z mostu v vodo?« se oglasi novinarska radovednost. »Ne, ne ... No, ja, mogoče malo,« se glasi odgovor. In kmalu zatem še priznanje, da je Avtoštoparski muzej v Kanalu drugačen od drugih muzejev. »Ne bi pričakoval, da kaj takega sploh obstaja, s kvizom za obiskovalce vred. Pa nama je kar dobro šlo, kajne?« vpraša Nikola. »Včasih sva tudi midva štopala, zdaj pa ne več. Enkrat sva namreč iz Celja proti Kopru čakala kar šest ur, da nama je nekdo ustavil, in takrat sva si rekla, da imava štopanja čisto dovolj,« se zasmejita.
Potem ko povežemo zastave z glavnimi mesti držav, ki jim pripadajo, mora na vprašanja odgovarjati lastnik in idejni vodja muzeja. Zakaj, denimo, človek s potovanj prinaša žogice za namizni tenis? »Hja, prav te žogice so nekakšen simbol mojih potovanj. Ko sem začel štopati, bilo je leta 1984, je bilo v tedanji Jugoslaviji mogoče najti le kakšnih deset do petnajst različnih žogic za pingpong. Če sem šel v tujino, je to pomenilo, da jih bom lahko dobil še več. Pingpong sem igral že v mladosti, tako kot šah. V šahu pri veteranih vojne za Slovenijo še vedno tekmujem,« pove Miran Ipavec.
Doda, da so žogice za namizni tenis v zadnjem času spremenile velikost in postale malo debelejše, zato jih ne zbira več tako vneto kot nekoč. Tudi plastičnih žličk za sladoled je manj kot nekdaj, zato pa lažjih vprašanj o evropskih državah iz lončkov za sladoled v Avtoštoparskem muzeju v Kanalu ne zmanjka prav hitro. »To so vprašanja za otroke ali pa za koga, ki Evropo in imena njenih prestolnic pozna le za silo. Potem imam še malce težje uganke: veliko obiskovalcev mora namreč že kar malo pomisliti, ko jih povprašam po glavnih mestih Litve, Latvije in Estonije,« poudari.
Angleži in Francozi
»Domačini in šolarji radi zaidejo sem. Mislim, da bo obiska med glavno turistično sezono, tja do 30. septembra, ko bo muzej odprt, še več,« meni njegov pobudnik. In obenem napoveduje, da ga bo poleti obiskalo precej prijateljev iz različnih evropskih držav. Med njimi bodo tudi tisti, ki jih je ustavil kot štopar. Šofer iz Španije, o katerem piše tudi v knjigi, je, na primer, postal član parlamenta Katalonije. In zdaj že napovedal obisk v Kanalu. Nekateri Nizozemci prav tako. »Čeprav se s človekom pelješ le nekaj ur, takoj vidiš, ali sta na isti valovni dolžini. Z nekaterimi sem ohranil stike do danes, zaradi muzeja in knjige pa se bom srečal še z marsikom, s katerim se sicer zelo verjetno ne bi več,« prizna Miran Ipavec.
Sicer pa bodo njegove Avtoštoparske zgodbe že julija dočakale prevod še v angleščino in italijanščino. Se morebiti obeta tudi kakšno knjižno nadaljevanje zabavnih potopisnih avtoštoparskih dogodivščin po Evropi? »Seveda, Druga svetovna sekunda, a čez kakšnih trideset let,« kot iz topa ustreli Ipavec. Ampak brez heca: štopal bo zagotovo še. Pred dobrim mesecem ga je pot zanesla na praznovanje rojstnega dne nizozemskega kralja, po koncu turistične sezone pa bo njegov palec zagotovo znova iztegnjen. No, ja, tudi poleti se bo kakšen vikend najbrž našel čas za katero krajših tur. Do Nizozemske, Danske, Ukrajine ... Če verjamete ali ne, do naše Obale ni še nikoli ni štopal. Takšni so pač evropski popotniki.
