R. D. Š.
Obvezno branje za morje mora po mojem mnenju vsebovati (vsaj) deset knjig. Ker je to kar izdatna količina, morajo biti prej izpolnjeni trije pogoji. Prvič, na voljo moramo imeti štirinajst dni, da se lahko v prijetni senci, najbolje v viseči mreži, posvečamo maratonskemu branju. Drugič, s seboj ne smemo imeti majhnih otrok, ki jih moramo ves ljubi dan previjati, hraniti, tešiti, loviti. In tretjič, pri priči smemo odložiti vsako knjigo, ki nas ne prepriča po prvih desetih straneh. Jasno je tudi, da mora biti izbor žanrsko raznovrsten. Dobro napisana kriminalka včasih »sede« bolje od zahtevnejšega branja kakega dobitnika prestižne literarne nagrade.
Strateško načrtovanje poletnega branja se mora začeti že v spomladanskih mesecih. Vsakič, ko naletimo na knjigo, ki bi jo z užitkom prebrali, pomislimo: tole si bom vzel na počitnice! V začetku poletja začnemo prijatelje zasliševati, katere dobre knjige so prebrali v zadnjem času; navsezadnje tako tudi njih včasih vidimo v novi, morda presenetljivi luči. Tik pred dopustom oddrvimo z velikimi upi ali celo s seznamom naslovov v knjižnico, kajti resnici na ljubo še tako vneti bralci le malokatero knjigo kupimo.
Če vas pot v knjižnico še čaka, poglejte naš seznam, morda vam bo kakšen predlog zadišal ...
1. Dobra kriminalka ni nikoli odveč. Cela serija obrtno dobro spisanih je, od Henninga Mankella do J. D. Robba. Idealne so za branje, če nam je dolgčas po televiziji, saj so vse po vrsti napisane kot scenariji za teve nadaljevanke. Ena izvirnejših in novejših je Židovski policijski sindikat Pulitzerjevega nagrajenca Michaela Chabona. Ima vse, kar potrebuje dobra kriminalka: zapitega, a delu vdanega policaja in zapleten umor. A ja, tudi po tej knjigi brata Coen že snemata film.
2. Kdo pravi, da plaža ni dobra za branje na plaži? Samo intelektualni snobi vihajo nos nad profesionalno domišljenimi in spisanimi svetovnimi uspešnicami. Jej, moli, ljubi (avtorica: Elizabeth Gilbert, 30 milijonov prodanih izvodov) je recimo dovolj kakovostna izbira v tem žanru. Avtorica od svojih težav v življenju zbeži na tuje, najprej v Italijo, nato v Indijo in nazadnje v Indonezijo. Povsod se z (ameriško) dobrodušnostjo lepo vključi v domorodsko sceno, pa naj bodo to italijanski kulinarični užitki, indijski ašram ali indonezijsko-zahodnjaška scena v balijskemu Ubudu. Še ena knjiga o samoodkrivanju in še ena knjiga na poti na filmsko platno (samoodkrivala se bo Julia Roberts).
3. Izšla je nova potopisna knjiga Paula Therouxa A Ghost Train to the Eastern Star, Vlak duhov do Vzhodne zvezde (za zdaj v angleščini, žepnico je mogoče kupiti za drobiž) kot svojevrstna ponovitev Velikega železniškega bazarja. Eden najbolj branih zahodnih potopiscev se je po 30 letih znova podal na pot v Indijo in nato vse do Japonske ter s transibirsko železnico nazaj v Evropo. Presenetljivo je (in poučno za marsikaterega amaterskega popotnika), kako se popotnik v sedmem desetletju svojega življenja brez pritoževanja, celo dobrovoljno prilagodi omejitvam in neudobju potovanja, občudovanja vredno je, kako slavni pisatelj še vedno neopazno, a hlastno srka vtise iz okolja ... in vedno znova resignirano ugotavlja, da spremembe večinoma niso šle na bolje in da so »politiki in policaji vedno slabši od svojih državljanov«.
4. Uporabo sveta Švicarja Nicolasa Bouvierja velja uvrstiti na seznam, če bi se radi za spremembo spoznali z res težavnim, avanturističnim, pionirskim potovanjem. Pisatelj se je s prijateljem slikarjem leta 1953 v starem fordu odpravil proti vzhodu; že njune dogodivščine v Makedoniji se berejo kot zgodbe o najbolj eksotičnih ljudstvih, da ne govorimo o mrzli zimi, ki sta jo prebila v Tabrizu.
5. Spodobi se, da gremo na dopust z vsaj enim slovenskim avtorjem. Ker smo Čefurje že prebrali - če jih nismo, jih v knjižnici zlepa ne bomo dobili -, se lahko z zamudo lotimo Rizling polke lanskega dobitnika kresnika Štefana Kardoša ali celo posežemo še dlje v zgodovino in si priskrbimo Šolen z Brega Zorana Hočevarja (kresnik 1998).
6. V nadaljnje miselno potovanje utegne zamikati Knjiga o soli Monique Truong, zgodba kuharja Binha, ki je menda kuhal za Gertrude Stein in njeno prijateljico Alice B. Toklas. Mimogrede izvemo tudi kaj o kuhariji in slavnem lezbičnem paru, toda v ospredju je življenjska zgodba vietnamskega emigranta in njegovih težavah zaradi homoseksualnosti.
7. Saj res, za svojevrstno gostinsko izobraževanje lahko poskrbimo tudi s knjigo kuharja Anthonyja Bourdaina, Kuhinja: Strogo zaupno. Nisem sicer prepričana, da je dogajanje v slovenskih gostilnah tako, hm, živahno, kot je v pikantnih in šokantnih štorijah iz ameriškega kuharskega podzemlja, a vseeno zemonskega Tomija ali Bratoža iz JB-ja zdaj vidim v čisto drugačni luči ... In seveda, odkar sem brala to knjigo, v ponedeljek v nobeni restavraciji ne bi nikoli naročila ribe.
8. Na knjižnih policah kar mrgoli odličnih piscev iz anglosaškega sveta, ki so druga ali tretja generacija priseljencev iz Afrike, Azije ali s Karibov. Poleg vrste meni najljubših indo-angleških dobitnikov številnih literarnih nagrad je v tej ligi tudi Elif Shafak s svojim Pankrtom iz Istanbula. Čeprav gre za družinsko sago, zgodbo štirih generacij žensk, turških in ameriških potomk armenske emigrantke v ZDA, to ni kakšno tipično žensko čtivo, ampak nadvse duhovito pisanje in večplastna obravnava zgodovinsko-aktualnih tem, kot sta armenski genocid in turški nacionalizem.
9. Nekateri so mahnjeni na biografije. A večina tistih, ki jih imamo na voljo v slovenščini, so žal le instantni življenjepisi trenutno ali vedno aktualnih ljudi, kot so papež, ameriški predsednik ali dalajlama, drugače pa se na knjižnih policah vse preradi valjajo precej duhomorni opisi življenja zgodovinskih osebnosti od rojstva do smrti. Iz tega knjižničnega oddelka me je zares navdušila edino Celeste Albaret, gospodinja in zaupnica Marcela Prousta, ki je s pisateljem preživela zadnjih osem let njegovega življenja in se je šele tik pred smrtjo odločila dodati svoj košček mozaika s knjigo Gospod Proust. Neštete podrobnosti iz vsakodnevnega življenja ekscentrika genija so fascinantne, za današnje pojme pa je nerazumljivo tudi dejstvo, kako se je zdelo skromni služkinji samo po sebi umevno, da se je odpovedala zasebnemu življenju in je noč in dan stregla muham svojega gospodarja.
10. Da, za klasiko ni nikoli prepozno. Le kdo (z izjemo študentov primerjalne književnosti) se lahko pohvali, da je v resnici prebral vse tiste slovenske in svetovne klasike, ki so nam bili predpisani v obvezno branje že v srednji šoli? Zato bodo v moji prtljagi letos Idioti Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ne prvič. Pred leti sem ta zahtevni kos branja v sicer nadvse privlačni novi izdaji založbe Sanje že vlekla na morje, pa ga sploh nisem vzela iz kovčka. A mogoče bom letos končno iz prve roke izvedela kaj o božjastnem knezu Miškinu ...
Iz Nedela