Tiskane izdaje
Zakaj delamo stvari, kakor jih delamo? V resnici vemo zelo malo o tem, kaj se dogaja v naših glavah, še manj o načinu razmišljanja drugih ljudi. Psihologi so tisti, ki sistematsko raziskujejo, kako človek vidi svet, kaj motivira njegovo obnašanje in kako dojema okolico in druge ljudi.
Znani psihološki eksperimenti - večina jih je iz že minulega stoletja - so razkrili univerzalne in pogosto preseneljiva dejstva o človekovi naravi. Poglejmo nekatera.
1. Vsi smo sposobni zla.
Stanfordski zaporniški eksperiment (1971) je po mnenju mnogih najbolj slovita raziskava v zgodovini psihologije. Njen namen je bil preučiti, kako socialne okoliščine, v katerih se znajdemo, vplivajo na naše početje. Raziskvalci pod vodstvom Philipa Zimbarda so v kleti univerze Stanford ustvarili lažen zapor. Prostovoljcem so razdelili vloge paznikov in kaznjencev. Nato so jih opazovali s skritimi kamerami.
Eksperiment, ki naj bi trajal dva tedna (kaznjenci so morali ostati v celicah 24 ur na dan, pazniki pa so se menjavali na osem ur), so morali po šestih dneh predčasno prekiniti - zaradi grobega ravnanja paznikov (v nekaterih primerih celo zaradi psihološkega mučenja) in ekstremnega čustvenega stresa in tesnobe kaznjencev.
Pazniki so vsak dan stopnjevali nasilje proti kaznjencem. Ukazali so jim, naj se slečejo, čez glave so jim poveznili vreče in jih nato prislili v vse bolj ponižujoče spolne aktivnosti, je Zimbardo povedal za American Scientist. »Po šestih dneh sem moral končati, ker je zadeva ušla izpod nadzora.«
2. Tistega pred našim nosom ne opazimo.
Mislite, da veste, kaj se dogaja okoli vas? Morda ne. Leta 1998 so raziskovalci harvarske in kentske državne univerze opazovali pešce, da bi ugotovili, v kolikšni meri ljudje opazijo najbližjo okolico. Najeli so igralca, ki je pešce spraševal za smer. Medtem ko mu je pešec razlagal, kam naj gre, sta se med njima sprehodila delavca, ki sta nesla vrata in za nekaj minut zablokirala pogled anketirancu. V tem času je prvega igralca zamenjal drugi, ki je bil drugačne višine, drugače oblečen, postrižen in z drugačnim glasom. Polovica sodelujočih v eksperimentu zamenjave sploh ni opazila.
To je bil eden prvih poskusov, ki je ilustrural fenomen slepote na spremembe, ki kaže, kako selektivno sprejemamo vtise vsakega prizora. Zdi se, da se dosti bolj, kot si mislimo, zanašamo na (slab) spomin in prepoznavanje znanih vzorcev.
3. Odlaganje užitka je težko, vendar se nam splača.
Še en stanfordski eksperiment slovi in sicer tisti iz poznih šestdesetih let. V njem so predšolske otroke preizkusili, ali so se sposobni upreti čaru takošnje nagrade.
Štiriletnike so pustili same v sobi s krožnikom sladkarij. Na voljo so imeli dve možnosti: da pojedo eno sladkarijo takoj, ali pa počakajo, da se raziskovalec čez 15 minut vrne in bodo lahko dobili dve sladkariji.
Večina otrok je obljubila, da bo počakala, vendar so se nato težko upirali skušanjavi in so tudi pojedli sladkarijo takoj. Tisti, ki jim je uspelo potrpeti 15 minut, so si pomagali tako, da so se obrnili proč od sladkarij ali pokrili oči.
Posledice obnašanja otrok so pokazale tudi druge pomembne posledice: tisti, ki so lahko z močjo volje in samodiscplino odložili zadovoljitev želje, imajo manj možnosti, da postanejo debeli, ali da imajo v času odraščanja težave z mamili in so, ko odrastejo, nasploh uspešnejši.
4. Bojujemo se z nasprotujočimi si moralnimi impulzi.
Leta 1961 je psiholog Stanley Milgram z Yalea testiral, kako daleč so ljudje pripravljeni iti v tem, da ubogajo ljudi z avtoriteto, ki jim ukažejo, naj škodujejo drugim. Na ta način je raziskal intenzivni notranji konflikt med osebno moralo in občutkom dolžnosti, da je treba ubogati avtoritete. S tem poskusom ubogljivosti je Milgram želel zlasti dobiti boljši uvid v početje nacističnih vojnih zločincev.
Testiral je par udeležencev, pri čemer je bil eden učitelj, drugi pa učenec. Učitelju so naročili, naj da učencu (ki je domnevno sedel v sosednji sobi) za vsak napačen odgovor električni šok. Učenec šokov v resnici ni dobil, Milgram je le predvajal zvoke, kakor da učenec trpi od bolečin. Če je »učitelj « izrazil željo, da bi rad nehal, ga je eksperimentator spodbujal k nadaljevanju. Med prvim eksperimentom je 65 odstotkov udeležencev pristalo na to, da učencu povzroča boleče električne šoke, čeprav so bili mnogi vidno pretreseni.
Študijo so pogosto navajali kot svarilo pred slepo pokorščino avtoriteti, vendar jo je revija Scientific American pred kratkim ponovno preučila in ocenila, da njeni rezultati prej navajajo na sklep o globokem moralnem konfliktu, ki se razvije v človeku. Človekova narava vključuje sposobnost empatije in dobrote do sočloveka oziroma do članov svoje skupine, kot tudi nagnjenost h ksenofobiji, sovraštvu in zla do drugih, je zapisal pisatelj Michael Shermer. Ta poskus ni dokazal slepe pokorščine, ampak konfliktne moralne napetosti, ki jih ta povzroča.
Leta 2010 je televizija NBC ponovila eksperiment (tudi nekatere druge) in rezultati so bili drugačni: vsi udeleženci so bodisi zapustili ekseriment še pred začetkom ali v sredini ali pa so izrazili nestrinjanje ali neugodje glede tega, kaj do morali početi.
Zato nekateri postavljajo pod vprašaj tudi Milgramovo metolodijo, saj je iz zapisov očitno, da je 60 odstotkov sodelujočih v raziskavi dejansko odklonilo, da bi uporabljali šok.
5. Moč nas zlahka pokvari.
Za dejstvo, da se ljudje na oblasti včasih vedejo do drugih, kot da so »nekaj več«, in ne kažejo primernega spoštovanja do drugih ljudi, obstaja psihološka razlaga.
V študiji, ki so jo leta 2003 objavili v Psychological Review, je študente razporedila v skupine po tri, ki naj bi skupaj napisali krajši tekst. Dva sta dobila navodila, naj napišeta tekst, tretji pa, da oceni njuno besedilo in določi, koliko bo vsak študent plačan. Sredi testa so jim v sobot prinesli 5 piškotov. Zadnjega kosa ponavadi ni pojedel nihče, četrtega pa je vedno pojedel šef - in to nemarno, z odprtimi usti.
Ko raziskovalci dajo v eksperimentih ljudem moč, je bolj verjetno, da se bodo drugih dotikali na potencialno neprimeren način, da bodo flirtali bolj neposredno, da bodo sprejemali tvegane odločitve, da bodo dali prve ponudbe in se začeli pogajati, da bogo govorili odkriti, da bodo jedli piškote tako, da bodo drobtnie padale vse naokoli, je psiholog Dacher Keltner, eden izmed vodij študije, zapisal v članku za UC Berkeley's Greater Good Science Center.
6. Iščemo pripadnost skupini in se zapletamo v spore z drugimi.
Klasični eksperiment iz šestdesetih let je raziskal psihološko bazo dejstva, da se različne družbene skupine in države zapletajov medsebojne spore - in kako se lahko naučijo sodelovati.
Muzafer Sherif je na poletno taborjenje odpeljal 11 fantov, starih 11 let. Skupini sta preživeli prvi teden ločeno, se zabavali in sklepali vezi, ne da bi vedeli za obstoj druge skupine. Ko so nato obe skupini združili, so se fantje začeli obmetavati z grdimi vzdevki in ko se začeli tekmovati v različnih igrah, je prišlo še do več sporov in nazadnje dečki niso hoteli več jesti skupaj.
V naslednji fazi poskusa je Sherif oblikoval eksperimente, s katerimi bi fante zbližal: prostočasne dejavnosti, v katerih naj bi uživeli skupaj (to je bilo neuspešno) in skupno reševanje problemov, kar je nazadnje pomagali omiliti napetosti med skupinama.
7. Za srečo potrebujemo le eno stvar. Ljubezen.
Kar 75 let trajajoča harvardska študija - gre za eno najbolj kompleksnih dolgoročnih študij sploh - je sledila 268 študtom Jalea letnikov 1938-1940 in redno zbirala podatke o različnih vidikih njihovega življenja.
Splošna ugotovitev? Kar je pomembno za dolgoročno srečo in zadovoljstvo z življenjem, je ljubezen.
Dolgoletni direktor študije, psihiater George Vaillant, je za Huffington Post povedal, da obstajata dva stebra sreče: »Eden je ljubezen. Drugi je, da najdemo načine, da živimo tako, da ne odrinjamo ljubezni od sebe.«
Na primer, eden izmed udeležencev študije je imel na začetku najnižjo oceno za prihodnjo stabilnost; za sabo je celo imel poskus samomora. A na koncu življenje je bil eden najsrečnejših. Zakaj? Kot pojasnjuje Vaillant: »Vse življenje je iskal ljubezen.«
8. Potrebujemo močno samopodobo in socialni status.
Ne le, da slava in uspeh pomenita močan pospešek egu - v resnici sta, tako izsledki znane študije o oskarjih - ključ do dolgoživosti.
Raziskovalci centra Sunnybrook and Women's College Health Sciences Centre so ugotovili, da tisti igralci in režiserji, ki so prejeli oskarje, načeloma živijo dlje on onih, ki so bili samo nominirani - in to štiri leta dlje.
»Ne trdimo, da boš živel dlje, če boš dobil oskarja,« je vodilni avtor študije Donald Redelmeier povedal ABC News. »Naš glavni zaključek je preprosto to, da so socialni dejavniki pomembna. In da je notranji občutek vrednosti pomemben aspekt zdravja in skrbi za zdravje.«
9. Našim izkušnjam skušamo najti smisel
Teorija kognitivne disonance pravi, da smo ljudje naravno nagnjeni k temu, da se izogibamo psihološkemu konlifktu, ki nastanejo na podlagi neusklajenih ali medsebojno se izključujočih prepričanj.
V potrditev te teorije psihologi citirajo eksperiment iz leta 1959, v katerem je psiholog Leon Festinger udeležencem naložil niz dolgočasnih nalog, kot je obračanje gumbov. Nato si bili plačani bodisi en dolar bodisi 20 dolarjev, da so čakajočim udeležencem povedali, da je naloga zelo zanimiva.
Tisti, ki so bili plačani en dolar za laž, so ocenili nalogo za zanimivejšo od onih, ki so dobili bankovec za 20 dolarjev.
Kako je to mogoče?
Tisti, ki so bili plačani več, so čutili, da imajo zadostno opravičilo za to, da so dolgočasno nalogo opravljali eno uro, medtem ko so oni, ki so dobili en dolar, čutili, da morajo svoj porabljen čas upravičiti (in zmanjšati raven nesorazmerja med prepričanjem in obnašanjem) z izjavo, da je bilo delo zabavno. Z drugimi besedami: pogosto sami sebi lažemo, da se nam zdi svet bolj logičen in harmoničen.
10. Ljudi sodimo na podlagi nezavednih stereotipov.
Različnih skupinam, ki temeljijo na socialnem statusu, etnični pripadnosti ali razredu, skoraj vsi pripisujemo steterotipe, čeprav se trudimo, da tega ne bi počeli.
Raziskave psihologa newyorške univerze Johna Bargha o avtomatičnosti socialnega obnašanja so razkrile, da pogosto sodimo o ljudeh na podlagi nezavednih stereotipov in da si ne moremo pomagati, da ne bi ravnali v skladu s tem. Prav tako verjamemo v stereotipe, ki jih pripisujejo skupini, katere člani smo.
Tako je denimo Bargh ugotovil, da so člani skupine, ki so jim dali razvozljati besede, povezane s starostjo (Florida, nemočen, gubast) po koncu eksperimenta odšli po hodniku dosti počasneje od tistih, ki so reševali besede, ki niso bile povezane s starostjo.
Bargh je ponovil ugotovitve v dveh drugih primerjalnih študijah, ki so utrjevale stereotipe v zvezi z raso in vljudnostjo.
»Stereotipi so kategorije, ki so šle predaleč«, je Bargh povedal za Psychology Today. »Ko uporabljamo stereotipe, vidimo spol, starost, barvo kože osebe pred nami in naš um odgovori s sporočili, ki pravijo: sovražen, neumen, počasen, šibek. Teh lastnosti v realnosti ni.«
