Bolezen, ki je ne bi bilo brez tobačnega dima

Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je hudo, hitro napredujoče in življenjsko ogrožujoče obolenje. Ker bolezen pri nas še vedno ni dovolj znana, zdravniki opozarjajo, da bolnikom lahko pomagajo – vendar le, če ti pridejo na pregled, kjer s preprosto preiskavo lahko ugotovijo vzrok za težave pri dihanju, ki se sčasoma stopnjujejo tako, da bolnik brez naprave s kisikom preprosto ne more več dihati. Medicinska stroka je prepričana, da bolezen obstaja zgolj zaradi tobačnega dima.

»Če ne bi bilo cigarete, tudi kronične obstruktivne pljučne bolezni ne bi bilo!« na podlagi védenja o škodljivosti cigaretnega dima trdi prim. mag. Matjaž Turel, specialisti internist in pulmolog, in ob tem spregovori o zadnji izkušnji iz prakse, ko se je v ambulanti na polikliniki UKC Ljubljana pri njem oglasila »gospa, ki je imela znake KOPB – čeprav ni nikoli kadila. Takrat, ko je bilo kajenje v delovnih prostorih še dovoljeno, je delala v svoji pisarni, tako da je tobačni dim v službi ni ogrožal. Je pa povedala, da je kadil njen mož, celo po 40 cigaret na dan; kadil je v stanovanju, tudi v spalnici.«

Čeprav za KOPB v glavnem zbolevajo kadilci, so tudi med njimi izjeme – zbolijo tisti, ki so občutljivi, enak vzorec pa se ponovi pri tako imenovanih pasivnih kadilcih.

Zbolevajo tudi pasivni kadilci

Pri marsikom se je bolezen razvila zaradi dolgoletne prakse, ko so bili službeni in drugi javni prostori, vključno z gostinskimi lokali, oviti v tobačno meglico, ki se ji nekadilec ni mogel izogniti, če je želel ostati družaben in – zaposlen. Kakšen je lahko davek takšnega početja, pa je pokazala velika nova študija. V tej so raziskovalci, kot opozarja doc. dr. Matjaž Fležar, specialist internist in pulomolog ter direktor univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo na Golniku, dokazali, da nekadilec, ki preživi osem ur v prostoru, kjer nekdo kadi, v tem času vdihne toliko tobačnega dima, kot če bi sam pokadil 14 cigaret.

Od pet do deset odstotkov obolelih za KOPB je takšnih, ki sami nikoli v življenju niso prižgali cigarete, pravi dr. Fležar. »Zato mora biti odgovornost vsakega mladega kadilca, ki ima družino in otroke, na res visoki ravni, saj tobačni dim povzroči resno okvaro pljuč. Te bolnike je težko odkriti, če sami ne pripomorejo k temu. Toda marsikdo od obolelih potem, ko se spopada z boleznijo, prizna, da če bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, ker bo kadil, tega ne bi počel nikoli v življenju,« dodaja pulmolog.

Za to boleznijo obolevajo ljudje v starosti 40 let in več – v resnici pa se bolezen začne že veliko prej, le da je sprva neopazna. Število obolelih v Sloveniji ni znano, prevalenca se giblje med petimi in šestimi odstotki, je pa dokazano, da se zbolevnost povečuje. »Obolele bi radi odkrili čim prej, saj jim le tako lahko res učinkovito pomagamo. Zdaj namreč zdravimo približno tretjino vseh bolnikov s KOPB – toda kako najti preostale? Številni posamezniki, pri katerih je KOPB še v blagi obliki, so med nami. V glavnem so to kadilci, ki postanejo, ko gredo v hrib, hitro zadihani, zjutraj pljuvajo in kašljajo, kar ni samo odraz kajenja, ampak je velikokrat pokazatelj pljučne bolezni. Cigarete namreč poleg tega, da ustvarjajo več sluzi, povzročajo trajno okvaro pljuč,« svari dr. Fležar.

Preprosta, neboleča preiskava

In kako zdravniki odkrijejo to bolezen? S preprosto, nebolečo preiskavo zmogljivosti pljuč – spirometrijo, eno redkih, ki že v nekaj minutah s stoodstotno zanesljivostjo omogoča izključitev ali potrditev bolezni. Kot pojasnjujeta pulmologa, je z zdravljenjem mogoče ustaviti napredovanje bolezni, medtem ko niti danes dostopna zdravila pljuč žal ne popravijo oziroma jih ne pozdravijo.

Pljučnih mešičkov je po površini, če bi jih razgrnili, za skoraj polovico nogometnega igrišča, razlaga mag. Turel. Zaradi KOPB mešički začnejo propadati, bronhiji se debelijo, v njih se nabira sluz, elastičnost pljuč posledično ne deluje več, zato se prenapihnejo, kar oboleli občuti kot težko dihanje, ki se ob naporu še stopnjuje: »Življenje bolnika s KOPB je v napredovali fazi res težko, vsak dan, najteže je zjutraj, ko je zanj že vstajanje muka. Toda zdaj so na voljo zdravila, ki tem bolnikom lajšajo simptome bolezni, kakovost življenja pa se bistveno izboljša.«

Zato si zdravniki želijo, da bi oboleli pravočasno prišli po strokovno pomoč, nato pa seveda ne smejo pozabiti na nujno vzdrževanje telesne kondicije, na nenehno aktivnost in na ohranjanje primernega prehranskega statusa, ki preprečuje pri tej bolezni sicer pogosto hujšanje, ker je poraba energije večja kot vnos.