Tiskane izdaje
Zna postaviti enačaj med sanjami in resničnostjo. Dr. Catherine Shainberg v svetu velja za eno od vodilnih psihologinj na področju domišljije in moči vizualizacij. Njena teorija in dolgoletna praksa temeljita na starodavnem judovskem filozofskem in verskem nauku – kabali. Pozna jo do zadnje vitice, ki se vije v naših najglobljih sanjah. Te so univerzalne, čeprav se večina tega ne zaveda.
Catherine Shainberg govori v skoraj aristokratskem angleškem narečju. Odraščala je v Angliji in Franciji, potem pa jo je radovednost gnala vse do Izraela. Danes s 25-letnim sinom živi v New Yorku. Njen mož, nevrokirurg in psihoanalitik dr. David Shainberg, s katerim sta sodelovala tudi poslovno, je umrl pred dvajsetimi leti.
Z gospo Catherine, avtorico knjige Kabbalah and the Power of Dreaming (Kabala in moč sanjanja), ki bo jeseni dobila slovenski prevod, sva se pogovarjali po koncu njene delavnice v Strunjanu. Tistega dne je nekaterim udeležencem uspelo priti v stik z najgloblje zakopanimi čustvi, kar so izrazili s solzami olajšanja, z zavedanjem, da je pred njimi še veliko dela.
Pravite, da že ob prvem srečanju z neznano osebo vidite okoli nje svetlobo, določeno barvo. To je pomembno sporočilo. Se je te veščine težko naučiti?
Obstaja veliko načinov. Jaz to učim s pomočjo sanjanja. Moji študentje najprej dobro spoznajo svoje sanje, da se lahko bolje ujamejo s tem, kar se dogaja okoli druge osebe. Bolj se izuriš, močneje zaznavaš energetske tokove drugega. Ti se seveda kažejo tudi v barvah.
Kako se spoprimete z množico energij na delavnicah, ko je na kupu več ljudi?
Tega sem se tako navadila, da mi nikoli ni težko. Skupina seveda ne sme biti prevelika in mora biti dovolj povezana. Na vsaki delavnici se tudi jaz naučim kaj novega.
Kaj pomeni, če se nam določene sanje ponavljajo?
Najprej zagotovo to, da smo zagozdeni v čustvih. Obtičimo, zato ne moremo narediti koraka naprej. Zaradi travmatičnih dogodkov, velikih in manjših šokov, ki v obliki določenih podob zablokirajo tok napredovanja. Opredeljujejo nas podobe.
O podobah obstaja posebno navdušujoča zgodba o gospodu, ki je imel isto nočno moro več kot trideset let, naposled pa jo je odgnal po le dveminutnem pogovoru z vami. Kako ste ga pozdravili?
Gospod se je pozdravil sam. Dala sem mu le predlog, v kateri smeri naj deluje. Dvaintrideset let so ga preganjale neprijetne sanje, kako ga lovi član gestapa, saj je bil nekoč vojak. Kaj je treba narediti, da takšno moro preženeš? Zapreš oči in okoli sebe vzpostaviš vizualni kokon zaščite. Potem se preprosto ustaviš in obrneš. Počakaš. V gospodovi predstavi sta se oba ustavila, tip iz gestapa pa je rekel: »No, končno!« Preganjanja ni bilo več. S predstavljanjem določene situacije je gospod spremenil vzorec svoje more in jo s tem uničil.
Ali obstaja čarobna beseda ali fraza, ki jo lahko človek izreče sam sebi pred spanjem, da bi bolje izsanjal pomembne vsebine in s tem celil svoje čustvene rane?
Le z besedami ne moremo delati čudežev. Učinkovita tehnika oziroma praksa je preobračanje, neke vrste vzvratna vožnja. Zvečer zavrtimo svoj dan nazaj in opazujemo dogajanje. S tem zajamemo tudi vsa pomembna srečanja in čustvovanje, ki se je nabralo. V mislih se lahko vživimo v vlogo druge osebe, njeno doživljanje. Denimo, kako ste vi dojeli mene, vas je morda kaj, kar sem vam povedala, prizadelo? Ena od najpomembnejših nalog sanjalca je, da zna opazovati vse preobrate, ki se zgodijo. Fizično telo je le posoda za energetsko telo. Ko to razumemo in se znamo odzivati, smo na konju.
Bogate izkušnje ste si nabrali tudi med več kot petnajstletnim bivanjem v Izraelu. Prvi dve leti v tamkajšnjem okolju ste sicer opisali kot najhujši v svojem življenju. Brez sanj. Je to, da ne sanjamo, slabo?
Tako je. Ne nazadnje se tudi vsaka zgodba v Bibliji začne z določeno vizijo, podobami. Sanjati bi morali vsaj enkrat na teden. Na ta način ohranimo stik s svojo notranjostjo. V nasprotnem primeru nismo v dialogu s seboj, svojo podzavestjo. Kot bi imeli v rokah pomembno pismo, ki ga ne odpremo. S pomočjo sanj se čistimo in ostajamo zdravi na vseh ravneh. Fizično, čustveno in duševno. Seveda obstaja več vrst sanj. Najvišjo obliko dosežemo, ko sanjamo belo svetlobo. V tistem trenutku se povežemo z vesoljem.
Ali je sanjanje lahko neke vrste samopsihoterapija?
Lahko bi tako rekli. Sanje ljudem dajejo orodja, kako se spoznavati in zdraviti. Ne le to, kažejo jim pravo resnico. Prav zato lahko veliko hitreje najdejo razlog, zakaj se ne počutijo dobro, in se odzovejo. Toliko, da se bodo počutili bolje.
Pogosto potem, ko se zbudimo, takoj pozabimo, o čem smo sanjali, pa če je bilo še tako zelo intenzivno. Kako ujeti svoj sen?
Prva stvar je, da se ne premaknete. Ostanite prav v tistem položaju, v katerem ste, ko se prebudite. Poskusite misliti na nič. Takoj ko padete v vrtinec misli, kot so, da morate vzeti ključe in peljati otroka v vrtec, ponavadi izgubite rdečo nit. Sanje so med podzavestjo in zavestjo. Kar počnemo, je, da poskušamo zavest opozoriti na dogajanje v podzavesti. Tako se leva in desna polovica možganov začneta dobro dopolnjevati. Sanje, če je le mogoče, tudi zapišite.
Nas boljše dopolnjevanje leve in desne polovice možganov lahko spremeni kot osebo?
Seveda. Ljudje, ki dosežejo to raven, postanejo celo veliko bolj inteligentni. Spremeni se način njihovega verbalnega izražanja in ne nazadnje tudi videz. Na življenje začnejo gledati z drugačne perspektive. Leva polovica možganov je postala dominantna, sploh v zadnjih stoletjih. To še vedno traja. Ljudje so na splošno zunaj polja doživljanja. Sanjanje pa pomeni prav to – doživljanje. Desna, sanjajoča polovica možganov je odgovorna za posameznikovo ustvarjalnost. Spet ji je treba prisluhniti, če želimo živeti bolje.
Menda sanjamo v vsakem trenutku, tudi zdaj.
Tako je. Desna polovica možganov je neprekinjeno v pogonu. Na svoj način zaznava prostor in vse, kar se v njem dogaja. Pogovarjava se in za vami zazna zid. Ves čas, vsak trenutek smo v kolesju doživljanja. Med najinim pogovorom se zunaj spušča noč, kar daje našim možganom novo sporočilo v obliki spreminjanja svetlobe in barv, lune, plime, kar vpliva na tekočine v telesu. Ta proces se med spanjem ne prekine.
Trdite, da večina ljudi obrača hrbet pristnemu doživljanju. Ko zvečer rutinsko oddelajo svoje, se kot norci nalivajo z alkoholom in spuščajo v podobne omame. Kam to pelje?
S tem, ko se izogibajo pristnemu doživljanju samih sebe in drugih, si delajo slabo uslugo. Prej ali slej namreč zbolijo na telesni ravni. Tudi čustva zbolijo, če lahko tako rečemo. Notranjost teh oseb postane umazana. Pogosto jih mučijo nočne more. Te sporočajo: Zbudi se in mi prisluhni, kaj ti želim povedati!
Prav nočne more so torej lahko odskočna deska do samospoznavanja. Po vašem prepričanju jih je mogoče prijeti za vrat že podnevi med preprostimi vsakodnevnimi opravili.
Drži. Medtem ko denimo pomivamo posodo, brišemo jedilno mizo ali se tuširamo, si predstavljajmo, da s tem čistimo tudi svoje grde sanje. Notranjost, ki je zapacana. S tem, ko pokažemo le namen, kaj bi radi naredili, se to na neki način že začne uresničevati. Imeti namen je ključnega pomena pri vsaki osebnostni rasti. Možgani vam dajo natančno to, kar si želite. Vse odgovore.
In so vsa vprašanja, ki si jih postavimo, prava?
Seveda ne. V prazno streljate, ko se denimo vprašate: Ali me ta moški ljubi? Pravo vprašanje bi se moralo glasiti: Ali si z njim želim biti v razmerju? Dokler si ne postavimo iskrenega vprašanja na podlagi zares močne, goreče želje, nam sanje ne bodo odgovorile. Tako kvantna fizika kot kabala potrjujeta, da imamo vedno na voljo nešteto možnosti, ko se zares osredotočimo, pa le eno.
Dejali ste, da se človek bolj boji svetlobe kot teme. Biti sanjač je ponavadi nekaj negativnega. Zakaj se tako bojimo sporočil iz sanj, ko pa vodijo k napredku?
Nagnjeni smo k temu, da ubijamo svoje sanje. Zakaj? Ker se največkrat ne skladajo s tem, kar mislimo o sebi. Morda vam sanje sporočajo: Oprosti, ampak v resnici nisi novinarka, temveč glasbenica! Mnogo ljudi ne razume jezika sanj in ga tudi noče razumeti. Naučili so jih, da gre le za domišljijo. Nočejo, da bi jih imeli za neumne. V resnici se večina naših odločitev zgodi med spanjem.
Po mnenju nekaterih raziskovalcev so vse podobe v sanjah le miselni odpadki.
To je tako, kot bi izbrisala vso svojo elektronsko pošto le zato, ker so le nekatera sporočila med njimi zame neuporabna! Menim, da so tovrstni raziskovalci le tehniki, ki sanj nikoli niso niti poskusili razumeti. V trenutku, ko to poskusiš, ti je jasno, da odpirajo bogastvo znanja.
Kako se razlikujejo sanje odraslih in otrok?
Otroške so veliko bolj intenzivne in neposredne. Kadar so jezni, bodo sanjali zmaja, ki bruha ogenj. Prestrašeni bo denimo sanjal velikega črnega nevarnega medveda. Z otroškimi morami se je tudi lažje spoprijeti kot z odraslimi. Poblaznelemu zmaju je treba ponuditi skledo mrzlega mleka, da se ohladi. Otroci to takoj razumejo in se pomirijo.
Obstajajo določeni univerzalni sanjski simboli?
Ne. V notranjem življenju ni simbolov. Vse je tako, kot je. Imamo forme, ki imajo neko funkcijo. Kadar vidim posodo, je njena funkcija, da sprejema. Ko imamo nož, je njegova funkcija, da nekaj reže. Freud je sicer v vsaki podolgovati formi videl penis kot odsev primarne energije.
Se strinjate?
Nikakor. Vsakič, ko v svojih sanjah vidimo kemični svinčnik, pa res ne pomislimo na penis!
In kako se odzvati na erotične sanje?
Preprosto uživajte v njih! (Smeh.)
Kaj pa, če v njih nastopa moški, ki ni naš srčni izbranec? Je z nami kaj narobe?
Nikakor. Gre za prevzemanje vloge nekoga drugega, proces spoznavanja. Druga stvar je seveda, če si želimo sanje zares uresničiti. V tem primeru je pač treba sprejeti posledice. Ogromno ljudi ima erotične sanje ne zato, ker bi si želeli imeti z določeno osebo telesni spolni odnos, temveč je njihov cilj le boljša povezanost na človeški ravni.
O iskanju za človeka najpomembnejših povezav govori tudi vaša druga knjiga, ki je v Ameriki tik pred izdajo.
Tako je, kmalu bo na voljo moje drugo delo z naslovom Dreambirth (Sanjsko rojstvo). Komu je namenjena? V prvi vrsti ženskam, mamam pa tudi očetom. S konkretnimi vajami pomaga pri spočetju, nosečnosti in rojstvu. Ozavešča, kako razmišljati in zares pozitivno občutiti novo vlogo očeta ali matere, še preden se otrok rodi.
