Tiskane izdaje
Več sto raziskovalcev iz Švice, Norveške, Islandije in 27 članic EU (še brez Hrvaške) je pred nekaj manj kot dvema letoma dokončalo poročilo Obseg in breme duševnih motenj v Evropi. Največja do zdaj opravljena epidemiološka raziskava je pokazala, da ima velik delež prebivalstva vsaj eno od takšnih motenj, in opozorila tudi na druge skrb vzbujajoče informacije o tem velikem medicinskem in družbenem problemu.
Nesorazmerja med bremenom bolezni in stroški
Možganske motnje predstavljajo 27 odstotkov kazalnika DALY (angleška okrajšava za disability-adjusted life years) – let, izgubljenih zaradi bolezni. DALY izračunajo tako, da seštejejo vsa leta, izgubljena zaradi ene ali več bolezni, in število let, ko je bilo bolnikom zaradi teh bolezni onemogočeno normalno življenje. To pomeni, da več kot četrtino vseh izgubljenih let življenja zaradi smrti ali nezmožnosti za normalno življenje povzročijo motnje v delovanju možganov. Ta delež je večji od vseh drugih skupin bolezni.
Zdravila – minimalni
To so dobri argumenti za strokovnjake za možganske motnje, da od EU zahtevajo več sredstev za raziskovanje in umestitev teh raziskav med prednostne; okrepiti se mora tudi strokovno izobraževanje in informiranje javnosti, da se bo ta začela zavedati resnosti problema in iskati načine za zmanjšanje tega bremena. Ne nazadnje pa je še laikom jasno, da so temeljne raziskave možganov pomembne za napredek kliničnega zdravljenja bolnikov z nevrološkimi obolenji pa tudi vseh tistih, ki imajo duševne motnje.
V 20. stoletju so bili možgani v marsičem terra incognita, nato pa je znanost o tem organu marsikaj spoznala. Razvili so prva zdravila proti depresiji, anksioznosti, psihozam, pozneje pa so izumili tudi bolj zapletena zdravila, med drugim selektivne zaviralce ponovnega privzema serotonina, ki lahko ciljano modulirajo določen nevrotransmisijski sistem.
Bolezenska nezmožnost obvladovanja vzgibov
Za izdelavo novih zdravil je treba najprej odkriti, zakaj možganska motnja nastane. Znanost je v tem pogledu že precej napredovala. Na lanskem kongresu ECNP, denimo, smo poslušali prof. dr. Johna E. Granta z oddelka za psihiatrijo in behavioristične nevroznanosti Univerze v Chicagu, ki nam je pripovedoval o problemu patološkega hazardiranja. To je razmeroma nova duševna motnja širšega obsega, ki ima lahko resne osebne in socialne posledice.
Nesposobnost obvladovanja vzgibov za sodelovanje v hazardnih igrah povzroči, da ljudje s patološko potrebo po igrah na srečo nadaljujejo hazardersko vedenje, čeprav ima to hude posledice, na primer velike finančne pa tudi druge izgube (službe, zakonskega partnerja …). Nekateri ne morejo obrzdati svojega vedenja; da bi dobili denar za igre na srečo, so pripravljeni storiti celo kazniva dejanja. Po drugi strani pa so se možnosti za hazardiranje v zadnjih letih v svetu zelo povečale in tako so igre na srečo postale dostopne velikemu številu ljudi.
Zato patološka potreba po igranju iger privlači tudi vse večjo pozornost kliničnih strokovnjakov in raziskovalcev. Dr. Anne E. Goudriaan z oddelka za psihiatrijo Univerze Amsterdam deluje tudi na Inštitutu za raziskovanje odvisnosti in na centru ARKIN v Amsterdamu, ki ponuja storitve ljudem z duševnimi motnjami. Dr. Goudriaanova pravi, da se je v zadnjih letih precej povečalo razumevanje nevrobioloških temeljev patološkega hazardiranja, napredovale pa so tudi farmakoterapevtske raziskave.
Raziskovalci amsterdamskega Inštituta za raziskovanje odvisnosti so s funkcionalno tomografijo in magnetno resonanco proučevali nevronske procese v možganih patoloških hazarderjev in jih primerjali s procesi pri tistih osebah, ki niso odvisne od iger na srečo. Ugotovljeno je, da se pri patoloških hazarderjih zelo poveča pričakovanje dobitkov – kar ni v skladu z resničnostjo, če pričakovanja primerjamo z realnimi rezultati iger na srečo.
Kot odvisnost
