Homoseksualni najstniki živijo v strahu

 Višja stopnja poskusa samomora med homoseksualnimi mladostniki.

pet, 02.03.2012, 15:00

Kultura strahu pred homoseksualnostjo, katere pomemben element so predsodki in stereotipi, ima hude posledice. Določa vsakdanje življenje gejev in lezbijk, ki pogosto živijo v neprestanem in ne nujno zavednem strahu, tudi, denimo, pred fizičnim napadom na ulici.

Tako ugotavljajo Roman Kuhar, Neža Kogovšek Šalamon, Živa Humar in Simon Maljevac, avtorji knjige Obrazi homofobije, ki jo je pred kratkim izdal Mirovni inštitut. Besedo homofobija je v začetku 70. let oblikoval ameriški klinični psiholog George Weinberg, ki jo je razumel v smislu klasičnih fobij, torej kot strah pred bližino s homoseksualci, piše Kuhar.

Danes s homofobijo označujemo različne oblike splošnega političnega, družbenega, moralnega in osebnega nestrinjanja s homoseksualnostjo. Termin vključuje obsojanje, odpor, nestrinjanje, nasilje in omalovaževanje, obsojanje in diskriminacijo istospolno usmerjenih.

Po eni od ameriških raziskav (Remafedi in sodelavci) homofobija zagotovo vpliva tudi na višjo stopnjo poskusa samomora med homoseksualnimi mladostniki. Med ameriškimi najstniki, starimi od 14 do 19 let, ki so se opredelili kot geji ali biseksualci, jih je samomor poskusilo narediti 28 odstotkov (med heteroseksualci štirje odstotki). Med istospolno ali biseksualno usmerjenimi najstnicami istih let jih je samomor poskusilo narediti 21 odstotkov (med heteroseksualnimi 16 odstotkov). Po raziskavah homoseksualni najstniki v primerjavi s heteroseksualnimi od 1,5- do trikrat pogosteje mislijo na samomor in ga poskušajo storiti od 1,5- do sedemkrat pogosteje. Avtorji na temelju raziskave o homofobičnem nasilju v Sloveniji ugotavljajo, da geji in lezbijke v vsakdanjem življenju uporabljajo pet strategij.

Prva je samocenzura. Ta je lahko prisilna (dogovorni molk po razkritju) ali prostovoljna (povezana z delovnim mestom ali v odnosu do prijateljev po razkritju, da ne bi bili dotiki ali izjave razumljeni napačno).
Druga strategija je senzibilizacija – sodelujoči v raziskavi namreč menijo, da predsodki do istospolno usmerjenih izvirajo iz (ne)informiranosti in nevednosti. Naslednja je resignacija – umik iz situacij (zaradi lastne zaščite), ki so jih sodelujoči doživljali kot homofobne; izpostavili so homofobične razprave v zvezi z družinskim zakonikom. Sledi akomodacija, ki pomeni različne načine upravljanja spolne usmerjenosti posameznikov v različnih situacijah, denimo, neizpostavljanje v javnih prostorih. Peta strategija pa je kompenzacija; večina gejev in lezbijk meni, da morajo biti bistveno uspešnejši v vseh segmentih življenja, če hočejo doseči enake cilje kot heteroseksualci.

Kljub nižji stopnji homofobije v Sloveniji – danes »samo« 35 odstotkov Slovencev za soseda ne bi imelo homoseksualca, medtem ko je v 90. letih tako odgovorilo 60 odstotkov vprašanih – moramo biti še vedno kritični do sedanjega stanja. To potrjujejo tudi razprave o družinskem zakoniku, ugotavlja Kuhar, ki meni, da je v Sloveniji še dovolj prostora za še večjo vključenost različnih družbenih skupin.

Prijavi sovražni govor