Tiskane izdaje
Celiakija je kronična, imunsko pogojena bolezen tankega črevesa, ki je posledica preobčutljivosti na gluten in sorodne beljakovine.
Te so prisotne v pšenici, ječmenu, rži in ovsu.
Bolezen je relativno pogosta, po ocenah naj bi se pojavljala pri 0,5-1% prebivalstva Evrope in Severne Amerike, mnogo redkeje pa v Aziji in Afriki. Odkrivamo jo pri ljudeh vseh starosti, skoraj dvakrat pogostejša je pri ženskah kot pri moških.
Kako do bolezni pride?
Hrana, ki jo zaužijemo, se v prebavnem traktu s pomočjo encimov razgradi ter absorbira preko sluznice tankega črevesa.
Da bi se v krvni obstok vsrkala zadostna količina hranilnih snovi, je potrebna velika površina, ki jo črevesu zagotavljajo številne resice. Če bolnik s celiakijo uživa gluten, njegov imunski sistem (katerega osnovna naloga je obramba telesa pred mikrobi) tvori avtoprotitelesa, ki črevesno sluznico poškodujejo. Zaradi vnetja, ki tam nastane, črevesne resice propadajo. Površina, ki je na voljo za absorbcijo hranilnih snovi se torej zmanjša, zato telo ne dobi zadostnih količin potrebnih hranilnih snovi in lahko se pojavijo znaki bolezni.
Bolezen je večfaktorska, kar pomeni, da k njenemu nastanku prispevajo številni dejavniki. Najpomembnejši so dedna nagnjenost, uživanje hrane, ki vsebuje gluten in neustrezen odgovor imunskega sistema na gluten.
Povečano tveganje za obolenje imajo bližnji sorodniki bolnikov s celiakijo, tisti s sladkorno boleznijo tipa 1, avtoimunimi boleznimi ščitnice in nekaterimi redkejšimi avtoimunimi in dednimi boleznimi.
Drugi (še premalo raziskani) dejavniki, ki morda prispevajo k tveganju za nastanek bolezni, so okužbe prebavnega trakta, starost ob prvi izpostavljenosti glutenu v hrani ter količina zaužitega glutena, črevesna mikroflora in dojenje v času uvajanja glutena v prehrano.
Klinična slika
Simptomi bolezni so pri različnih starostnih skupinah bolnikov lahko zelo raznoliki.
Pri mlajših otrocih značilno opažamo:
• bolečine v trebuhu,
• prebavne težave s pogostim odvajanjem velikih količin slabo prebavljenega, mastnega in smrdečega blata,
• neustrezno pridobivanje telesne teže, lahko izguba telesne teže,
• velik in napet trebuh,
• pomanjkanje apetita,
• slabost in bruhanje,
• utrujenost in razdražljivost,
• zaostajanje v rasti.
Pri starejših otrocih, najstnikih in odraslih so lahko prebavne težave podobne opisanim, vendar so pogosto manj izrazite. Pogosteje opažamo tudi simptome izven prebavnega trakta, kot so:
• pomanjkanje železa in slabokrvnost
• ponavljajoče se afte v ustih
• kronična utrujenost
• povišani jetrni testi
• motnje mensturalnega cikla
• nevrološke motnje
• srbeč, mehurčkast (vezikulozen) izpuščaj, ki ga imenujemo dermatitis herpetiformis.
Diagnostika in zdravljenje
Pri sumu na celiakijo zdravnik opravi natančen klinični pregled ter naroči odvzem krvi za laboratorijske preiskave.
Z njimi poleg ostalega določamo prisotnost za celiakijo značilnih protiteles (IgA EMA-antiendomizijska protitelesa ter IgA hTTG- protitelesa proti človeški tkivni transglutaminazi).
Za potrditev diagnoze je pri bolniku navadno potrebna še endoskopska preiskava zgornjih prebavil, pri kateri zdravnik odvzame vzorčke sluznice (naredi biopsijo). Vzorčke nato pod mikroskopom pregleda patolog, ki išče spremembe, značilne za to bolezen.
Zdravila za celiakijo zaenkrat ni, edini učinkovit način zdravljenja je stroga brezglutenska dieta.
Iz prehrane je potrebno izključiti vse izdelke, ki vsebujejo pšenico, rž, ječmen in oves. Tako bolniki ne smejo uživati kruha, testenin, peciva in ostalih živil, ki vsebujejo moko iz naštetih žit.
Posebna pozornost je potrebna pri že pripravljenih izdelkih, saj lahko vsebujejo veziva oz. gostila pšeničnega izvora.
Druge žitarice in ostala živila so dovoljena, v večini večjih trgovin pri nas pa je mogoče kupiti brezglutensko moko, kruh, testenine in peciva.
V kolikor se bolnik drži stroge diete, simptomi navadno izzvenijo v nekaj dneh do tednih. Sluznica se obnovi po nekaj mesecih, pri dolgo trajajoči bolezni in pri odraslih je lahko obnova nepopolna. Pri večini bolnikov ponovno uživanje glutena vodi v ponovitev težav.
Zapleti nezdravljene bolezni so poleg vztrajajočih težav še osteoporoza, nevrološke motnje, neplodnost, ter redko različne oblike raka.
Preprečevanje
Preprečevanje pojava bolezni v pravem pomenu besede ni možno.
Raziskave nakazujejo, da na pojav bolezni morda vplivata čas in način uvajanja glutena v prehrano. Po dosedanjih podatkih je najprimernejše obdobje po dopolnjenem četrtem in pred dopolnjenim sedmim mesecem starosti. Dojenje v tem obdobju morda zmanjša tveganje za nastanek bolezni, vendar zaradi časovne omejitve raziskav še ni jasno, ali se pojavnost bolezni resnično zmanjša, ali bolezen pri teh otrocih le nastopi kasneje.
***
Avtorica prispevka je zdravnica.
