Tiskane izdaje
BAROTRAVMA
Barotravma je najpogostejši zaplet pri potapljanju. Zaradi sprememb prostornine plinov pride do mehanskih poškodb tkiv. Pojavi se lahko pri spustu ali dvigu iz globine.
Najpogostejše so:
Barotravma srednjega ušesa - tlak v srednjem ušesu se ne izenačuje dovolj hitro s tlakom okolice. Bobnič se vboči v votlino srednjega ušesa in povzroči nenadno bolečino, motnje sluha, vrtoglavico in slabost, včasih pride celo do krvavitev ali raztrganja bobniča. Barotravmo se lahko prepreči z rednim izenačevanjem tlakov, večinoma zadošča požiranje sline, žvečenje ali pihanje pri stisnjenih nosnicah.
Barotravma obnosnih sinusov - pojavi se bolečina, oteklost sluznice ali krvavitev. Pogosteje se pojavlja ob slabši povezavi sinusov z nosno votlino ali otekli sluznici (prehlad).
Barotravma zrkla - V prostoru med masko in očesnim delom obraza pride do podtlaka, ki pozroči oteklost in kravitve očesne veznice.
Barotravma pljuč - najresnejša oblika barotravme, ki nastane ob dvigu potapljača, ki zadržuje dih. Povečan tlak v pljučih lahko povzroči krvavitve ali celo pnevmotoraks (sesedanje pljučnega krila). V hujših primerih lahko pride zrak v kri, kar povzroči zračno embolijo in zaporo arterije. Potapljač nenadoma občuti hudo bolečino v prsnem košu, pospešeno in težko diha. V takih primerih je potrebna takojšnja zdravniška pomoč.
DEKOMPRESIJSKA BOLEZEN
Z večanjem globine se plini čedalje bolj raztapljajo v krvi in ostalih tkivih. Količina raztopljenega plina (v plinski mešanici je pogosto dušik) v telesu je odvisna od globine in dolžine potopa. Topnost dušika je največja v podkožju, maščevju in možganih. Ob dvigu na površino postanejo tkiva ob znižanju zunanjega tlaka (dekompresija) nasičena z dušikom in raztopljeni dušik se prične izločati v obliki mehurčkov. Ko v tkivih in telesih tekočinah nastane zadostno število mehurčkov, nastopi dekompresijska (kesonska) bolezen. Večje tveganje za njen nastanek predstavljajo: večja globina, dolžina in število potopov, prehiter dvig na gladino ter številni dvigi in spusti med samim potopom. Mehurčki dušika imajo učinke na številne organe, če se zlivajo v večje mehurčke, lahko zaprejo žile.
Poznamo dva tipa kompresijske bolezni:
Tip 1 je pogostejši. Razvije se v 6 do 36 urah z občutkom nelagodja in pojavom hudih bolečin. Ločimo sklepnomišično in kožno obliko. Pri sklepnomišični se mehurčki kopičijo v oklici večjih sklepov (koleno, rama, kolk), kjer se pojavljajo tudi bolečine. Pri kožni obliki se mehurčki pojavijo v podkožju, koža tako postane lisasta, pojavijo se izpuščaji in zatekanje.
Tip 2 je redkejša in hujša oblika, ki se kaže z nevrološkimi motnjami ali težavami s srcem ter pljuči. Ob nabiranju mehurčkov v živčevju, pride do zbadanja in nelagodnega občutka v koži (parastezije), hudih bolečin, krčev, glavobola, vrtoglavice, dvojnega vida, nenavadnega vedenja, možna je paraplegija. Ob zamašitvi žil v pljučih pride do kašlja, oteženega dihanja in dušenja.
Zdravljenje: Takoj je potrebno zdravljenje s 100 % kisikom in primerno nadomeščaje tekočin. Če je le mogoče se izvede rekompresijsko zdravljenje v hiperbarični komori. V naši bližini se nahajajo take komore v Ljubljani, Trstu, Puli in Splitu. Če take komore ni na voljo, se poskusi znova narediti potop prizadete osebe do globine, kjer bo izpostavljena zunanjemu tlaku enakemu kot med potopom.
Preprečevanje: Potapljanje mora biti odgovorno z doslednim upoštevanjem potapljaških tablic in računalnikov, ki nam povedo, koliko časa mora ob dvigu ostati potapljač na določeni globini, da se nakopičeni kisik z dihanjem odstrani iz telesa in ne pride do tvorbe mehurčkov. Pri globljih potopih se uporablja višji delež kisika v jeklenki ali mešanica helij-kisik, kar prispeva k manjši tvorbi mehurčkov.
TOKSIČNOST PLINOV
Toksičnost dušika
Dušik se pri večji globini bolj raztaplja v tkivih, bredvsem v tistih z večjo vsebnostjo maščob. Na globini 30 m se pojavi občutek opitosti, evforije, brezskrbnosti, v večjih globinah okornost, izguba koncentracije in celo zavesti. Takšno stanje podobno alkoholni opitosti imeujemo dušikova pijanost. Zaradi slabše razsodnosti in neustreznih reakcij v globinah, je stanje lahko smrtno nevarno. Sicer po dvigu na površino ne pušča posledic. Namesto dušika se lahko v plinski mešanici uporabljajo helij, neon ali vodik, ki ne povzročajo narkotičnih učinkov.
Toksičnost kisika
Visoke koncentracije kisika povzročijo spremembe na pljučih in okvare živčevja. Klinična slika se razvije zelo hitro, pogosto brez predhodnih znakov kot so slabost in bruhaje. Pojavijo se krči in motnje vida.
Toksičnost ogljikovega dioksida
Zaradi povečanega telesega napora, plitvega dihanja, uporabe dihalnih aparatov z zaprtim sistemom in pretesne potapljaške obleke lahko pride do zadrževanja CO2 v telesu. Simptomi zastrupitve s CO2 so glavobol, poišan krvni tlak, vrtoglavica, visok srčni utrip, zmedenost in motnje zavesti. Dvig na gladino stanje hitro izboljša.
IZGUBA ZAVESTI PRI POTAPLJANJU NA DAH
Potapljanje na dah je pogosta aktivnost na dopustu ob morju in omogoča vpogled v podvodni svet tudi neizkušenim potapljačem. Pred potopom potapljači pogosto zavestno pospešeno dihajo in s tem zmanjšajo delni tlak CO2 v krvi ter tako zavirajo dihalni center. To podaljša čas do refleksnega vdiha in s tem čas zadrževanja pod vodo, kar lahko vodi v večjo porabo kisika in slabšo preskrbo tkiv s kisikom. Pomanjkanje kisika ogrozi delovanje možgan, nastopi lahko nenadna izguba zavesti. Ob tem lahko pride do vdiha še pred vodno gladino in do vdihovanja (aspiracije) vode ter utopitve. Dodaten problem ob vračanju na površje povzroči izločanje kisika iz krvi v pljuča, kar lahko vodi ob siceršnjem hudem pomanjkanju tkiv s kisikom do nenadne izgube zavesti in smrti.
***
Špela Klemen je študentka šestega letnika medicine.
