Ko človeka muči vnetna bolečina v križu …

Revmatična obolenja, teh je več kot sto, so pri nas med najpogostejšimi boleznimi, zaradi katerih ljudje obiščejo svojega zdravnika. Še vedno so v marsičem ne(pre)poznane, saj v javnosti kljub nasprotnim dognanjem, védenju in izkušnjam prevladuje prepričanje, da so to bolezni starejših, zakrivil pa naj bi jih neustrezen način življenja. Resnica je drugačna.

Poglejmo spondiloartritis, za katerega je najbolj značilna vnetna bolečina v križu. Ta je (praviloma) topa, najprej se pojavi v predelu križa ali medenice, nemalokrat izžareva v stegna in prsni koš, napreduje vzdolž celotne hrbtenice, včasih se razširi tudi na sklepe prsnega koša, torej na sklepe med prsnico in rebri. Bolečina se najprej pojavlja občasno, ponoči, pri počitku ne popusti, zmanjša jo razgibavanje, pri čemer pa ima prizadeti del hrbtenice omejeno gibljivost, razteznost prsnega koša se zmanjša, značilna je jutranja okorelost. Sčasoma ta bolečina – najpogosteje prisotna pri ankilizirajočem spondilitisu ali aksialnem spondiloartritisu – postane trajna. In vse prepogosto je zelo pozno pravilno diagnosticirana.

Za boljše zdravljenje

V Sloveniji ima spondiloartritis, pri katerem se prvi simptomi pokažejo v pozni adolescenci ali pri mladih odraslih, približno 38.000 ljudi, pojasnjuje prof. dr. Matija Tomšič, predstojnik kliničnega oddelka za revmatologijo na UKC Ljubljana in predstavnik Inštituta za revmatologijo, neprofitnega zdravstvenega zavoda, ki so ga ustanovili zaposleni na omenjenem kliničnem oddelku.

Vzrokov za nastanek obolenja je več in vsi niso znani; poleg genetskih pomembno vlogo pri nastanku bolezni odigrajo tudi okoljski dejavniki, vključno z okužbami in stresom. Bolezen praviloma odkrije oziroma potrdi specialist revmatologije – pri nas je kadrovska pokritost na tem področju žal še vedno zelo slaba – s pomočjo mednarodnih meril, ki omogočajo zgodnejše odkrivanje bolezni in optimizacijo zdravljenja. Nova merila poudarjajo pomen magnetnoresonančne tomografije (MRT) pri zgodnji diagnostiki, torej še pred nepopravljivimi strukturnimi spremembami na skeletu (zakostenitev lahko vodi v invalidnost), ki jih je sicer mogoče zaznati z rentgenskim slikanjem.

Zato je ključno, da splošni zdravniki oziroma specialisti družinske medicine znajo prepoznati znake bolezni in obolelega čim prej usmeriti k pravemu specialistu, torej k revmatologu, ne ortopedu, kot se še vedno pogosto zgodi. Med glavnimi izzivi pri zdravljenju teh obolenj je namreč skrajšanje časa, tako od pojava prvih simptomov do diagnoze kot tudi glede začetka zdravljenja, pogoj za to pa je čim hitrejša napotitev k revmatologu. Le tako je mogoče pravočasno ustaviti napredovanje bolezni in obolelemu omogočiti kakovostno življenje, ki ne bo zaznamovano z invalidnostjo.

Mag. Nena Kopčavar Guček, specialistka družinske medicine, ob tem opozarja tudi na sistemske ovire, ki krnijo pogoje za delo kadrovsko zdesetkanih zdravnikov v osnovnem zdravstvu. In poudarja, da je raziskava, opravljena v ambulantah družinske medicine, pokazala, da je eden najboljših pristopov možnost spontane pripovedi pacienta o težavah, zaradi katerih je obiskal zdravnika. Ta pripoved v povprečju, brez zdravnikovega prekinjanja, ne traja več kot dve minuti, praviloma pa postreže z bistvenimi podatki, ki so v pomoč tudi pri postavitvi diagnoze, dodaja zdravnica. Po njeni oceni je poleg ustrezne obravnave in pravilne izbire specialista ključnega pomena tudi (vnaprejšnji) telefonski posvet osebnega zdravnika s specialistom, saj tak postopek omogoča bolj ažurno in boljše ukrepanje, bolniku pa prihrani prenekatero nepotrebno pot.

Izgubljena leta in zdravje

Od pojava prvih simptomov bolezni do postavitve pravilne diagnoze v Sloveniji še vedno v povprečju mine 7,7 leta, zato je to pravzaprav neverjetno in nedopustno dolgo trajajoče iskanje vzroka resnih zdravstvenih težav pri obolelem treba bistveno skrajšati. Kot je pokazala raziskava med 73 obolelimi s spondiloartritisom, ki jo je v maju in juniju izvedlo društvo revmatikov v sodelovanju s prof. Tomšičem, je večina obolelih (87 odstotkov) potem, ko so simptomi postali moteči, poiskalo pomoč pri svojem zdravniku. Ta jih je le dobro četrtino (27,6 odstotka) napotil naravnost k revmatologu (51,3 odstotka jih je dobilo napotnico za ortopeda).

Pri veliki večini obolelih (93 odstotkov) je bolezen negativno vplivala na zmožnost opravljanja fizičnih opravil, prav tako na (zmožnost za) delo oziroma na kariero (več kot 87 odstotkov), 31,5 odstotka jih je moralo izostati od dela, pouka ali predavanj, pri 29 odstotkih je ta huda kronična bolezen negativno vplivala na njihovo produktivnost pri delu.

Veliko bolnikov s spondiloartritisom (67 odstotkov) se strinja s trditvijo, da je bolezen pod nadzorom takrat, ko ne čutijo bolečine; 75 odstotkov jih meni, da je njihova bolezen trenutno pod nadzorom – pri čemer pa je znano, da odsotnost bolečine žal še ne pomeni, da bolezen ne napreduje. Zato je po Tomšičevem mnenju ključno, da je tudi bolnik dobro poučen o naravi svoje bolezni, saj lahko tako bistveno bolj aktivno sodeluje pri zdravljenju – in tudi pri doseganju glavnih ciljev pri obvladovanju bolezni: odsotnost bolečin v vratu, križu ali kolkih, preprečitev nadaljnjih poškodb sklepov in invalidnosti, izboljšanje zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil.

Aljaž: zmaga po kalvariji

Bolečine v hrbtenici ali sklepih pri mladih danes še vedno tudi zdravniki vse prepogosto pripišejo mehanskim poškodbam, športu ali pomanjkanju gibanja, kar je eden od razlogov za pogostejše napotitve k ortopedu namesto k revmatologu.

Da bi bolezen naredili bolj prepoznavno, so se pri Društvu revmatikov Slovenije pred časom odločili za njeno širšo predstavitev; v sklopu akcije ozaveščanja s sloganom Tudi tebe matra bolečina v križu? so celovit preplet informacij o tej problematiki zbrali in objavili na spletni strani www.revmatiki.si/SpA. V upanju, da bodo oboleli v prihodnje lahko hitreje prišli do diagnoze in da bi čim več ljudi čim več (iz)vedelo o tej bolezni. Zato, da se ne bi ponavljale vse prej kot dobre izkušnje pri premagovanju sistemskih ovir v iskanju čim hitrejše poti do izgubljenega zdravja.

O svojem izkustvu je spregovoril mladi Aljaž Škrjanec, pri katerem so se tovrstne težave začele pojavljati v petem razredu osnovne šole. Šolska zdravnica je ocenila, da so bolečine povezane z rastjo. Ko so se težave v gimnaziji stopnjevale, mu je osebni zdravnik napisal napotnico za pregled pri ortopedu, nakar so ga dve leti zdravili s klasičnimi protibolečinskimi zdravili. Potem so bolečine postale neznosne.

Kalvarija, ko je zaradi bolezni pristal na urgenci in ostal v bolnišnici, kjer se je zaradi prevelikih odmerkov protibolečinskih zdravil onesvestil, po dveh tednih pa je bolnika, ki so ga pripeljali v isto sobo, videl dvojno, se je končala po premestitvi v bolnišnico dr. Petra Držaja, na klinični oddelek za revmatologijo. Ko je tam prejel biološka zdravila – ustrezal je namreč strogim merilom za prejemanje teh zdravil – je lahko, po treh tednih, odšel domov.

Aljaž je spregovoril tudi o vzporedni zgodbi. O togosti šolskega sistema in njegovih predstavnikov, ki niso ne zmogli, ne znali in ne hoteli razumeti teže bolezni, ki je narekovala toliko odsotnosti. Niso želeli uvideti razlogov za utrujenost mladega fanta, ki je ob koncu šolskega leta prosil za teden dopusta, zato so prošnjo zavrnili kot neutemeljeno. Opravičenim uram so sledile neopravičene, ukor, izgubljeno leto … Ko pa se je pri društvu revmatikov udeležil predavanj, je tamkaj spoznal ravnateljico novomeške gimnazije, ki je bila pravo nasprotje profesorjev s šole, ki jo je obiskoval. Aljaž se je prepisal na novomeško gimnazijo, tam dobil celovito podporo in šolanje tudi dokončal.