Tiskane izdaje
Vprašanje: Pišem vam že drugič, ne vem, zakaj mi še niste odgovorili. Rada bi, da mi kdo pomaga z nasvetom, vam zaupam, zato sem tako nestrpna. Imam partnerja, ki ima pri sebi tudi otroka, hčerko in sina, stara sta sedem in osem let. Z njim se mi je enkrat ali dvakrat na teden lepo družiti, še lepše pa mi je, ko se vrnem v svoje stanovanje, kjer se res zelo dobro počutim. Partner je letos prenovil prizidek, vse je novo in zelo lepo, zdaj pa čaka, da se preselim k njemu, da končno zaživimo družinsko življenje, kakor pravi. Žal pa me to prav nič ne mika. Ne me narobe razumeti: zelo rada ga imam, uživam z njim, tudi otroka, čeprav nista moja, še kar dobro prenašam, rada pa imam tudi svoj mir, prijateljice. Tukaj, kjer živim, pojem v pevskem zboru, učim se igranja na kitaro itd. Meni zadostuje, če smo skupaj dvakrat, trikrat na teden. A je to tako narobe? On bi me hotel imeti ob sebi ves čas, kar pa mi vzbuja nelagodje, ker se mi zdi, da bi popolnoma izgubila svobodo. Že v preteklosti sva se dvakrat skregala, on je bil tisti, ki je prišel nazaj, k meni. Zdaj trdi, da ima dovolj tega, da pol tedna živim na svojem. Če se ne odločim po njegovem, se bova razšla. Meni pa to ne bi bilo všeč. Res ne vem, kaj naj storim.
Anka
Odgovor: Draga Anka, najbolj preprosta rešitev bi bila, da se, seveda, razideta. Kar pišete o vajinem odnosu, mi ni prav nič všeč. Roko na srce – streslo bi me, če bi na podoben način pisal o meni kakšen moški, ki bi ga ljubila. Poskusite prebrati svoje lastno pisanje z njegovimi očmi. Ste se zgrozili, kajne? Zlasti tisti del je boleč, ko pravite, da njegova otroka »dobro prenašate«. Ja, za božjo voljo, kaj ste mislili s tem? Če otrok, ki jima boste mama, niste sposobni ljubiti, potem je bolje, da se umaknete tisoče kilometrov stran. Živimo v času, ko so enostarševske družine postale malodane pravilo, kar pomeni, da si ločeni ali ovdoveli morajo (če jim je, seveda, do tega) vnovič poiskati partnerje.
Pogosto je tako, da medsebojna kemija naredi svoje, dva se najdeta, krasno jima gre še v postelji, vrag pa vzame šalo, ko se je treba soočiti s potomstvom, ki je obvezni del takšne na novo porajajoče se ljubezni. Otroci, žal, niso le za okras, niso vaza, ki jo postavimo na mizo ali pult, kjer stoji, dokler je spet ne damo kam drugam. Otroci, ki skupaj z novim partnerjem postanejo del našega življenja, so prav tako, če ne še bolj, potrebni naše ljubezni, pozornosti, naklonjenosti, privrženosti. Resnično si vas ne predstavljam v skupnosti, v katero vas ta moški sili, zlasti ne, ker se obnašate kot nekdo, ki ima tako njega kot njegova otroka za animacijo, za poživitev svojega »krasnega samskega življenja«. Že povsem običajno prijateljstvo ni nič prida, če se nanj spomnimo le takrat, ko se nimamo dati kam drugam, kaj šele partnerstvo!
Do tega moškega in njegovih otrok imate enak odnos kot do kakšne restavracije, kamor greste jest, kadar ste lačni. Enako obiskujete fanta, pri njem se pocrkljate, kadar vas na to »spomnijo« hormoni, po nekakšni dolžnosti greste tudi na skupni dopust – in to je to. Skrajno egoistično! Ob vašem odnosu, ki kar bode v oči, je pokazal dobršen del naivnosti tudi sam, saj je že s tem, ko je računal, da vas bo premamil s prenovo prizidka, pokazal, da vas sploh ne pozna. Še zmeraj zida gradove v oblakih, ker v vajinem odnosu vidi stvari, ki jih sploh nikoli ni bilo.
Otroka potrebujeta pravo mamo, ki ju bo imela rada, ki ju ne bo kar tako, zaradi lastnega »lušta«, zapustila, kadar se ji bo zahotelo imeti »nekaj dni miru« nekje drugje. Ko se odločimo, da se bomo tesneje navezali na sočloveka, to ne pomeni le občasnega servisa, temveč moramo, če želimo delovati pristno, sprejeti tudi obveznosti in vse drugo, kar taka zveza prinaša.
Kaj torej narediti na vašem mestu? Bi dali moškemu svobodo in s tem priložnost, da si najde drugo partnerko? Po tem, kar ste mi napisali, si vas res težko predstavljam, da bi v dobrem in slabem delili vajino skupno prihodnost. Če bi bilo kako drugače, potem ne bi po nepotrebnem kolebali med njim in svojim stanovanjem (!), ampak bi se že zdavnaj, brez nepotrebnega zavlačevanja, preselili k njemu, prevzeli nase tudi del družinskega bremena, se posvetili otrokoma, sploh pa njemu. Ker je izgubil ženo, otroka pa mamo, potrebuje ob sebi žensko, ki bi dajala precej več, kot ste pripravljeni dati vi. Če boste popustili njegovim prošnjam, se zelo bojim, da boste začeli nase gledati kot na žrtev. To pomeni, da kadarkoli se bo vaš partner narobe obrnil, se boste počutili ogoljufano, češ toliko sem storila zate, ti pa tega ne ceniš.
Seveda, ko boste brali moj odgovor, lahko za kakšen trenutek prisluhnete tišini v svojem stanovanju in boste, morda, slišali, kako vam bo govorila tudi o osamljenosti, ki se bo, ne da bi vedeli kdaj, pritihotapila na obisk, kajti samsko življenje, to bi vam vedeli precej več povedati drugi, ne prinaša zmeraj le sladkosti. Še enkrat poudarjam: resno se morate vprašati, ali imate tega človeka zgolj radi ali ga tudi ljubite. Predano, srčno, ljubeče in z vso dušo. Med enim in drugim je namreč velikanska razlika. Odločitev, pa naj bo taka ali drugačna, bo plod vaše osebne zrelosti, pri meni ste dobili le malček korenčka in palice.
