Sin živi s partnerko in majhnim otrokom v drugem kraju. Zadnje čase me pogosto obremenjuje z nesoglasji, ki jih imata s partnerico po komaj letu skupnega življenja. Poznam pa tudi drugo plat zgodbe, od njegove partnerke, ki komuniciranja z mano ne zavrača. Če sem poštena, sina dobro poznam in lahko naštejem kar nekaj njegovih slabih lastnosti. V svojih odnosih sta zabredla tako daleč, da nista sposobna konstruktivno komunicirati, in mislim, da bi oba potrebovala pomoč, ki pa jo odklanjata. Prosim za nasvet, kako naj ravnam. Ali naj, preden odložim telefon, rečem sinu, da naj svoje probleme rešuje sam, čeprav ugotavljam, da jih ni zmožen. Pomoč terapevta zavrača tudi njegova partnerka, oba pa se vrtita v začaranem krogu, iz katerega ne znata. Kaj mi svetujete, kaj lahko storim, kako sem jima lahko v pomoč? Ni mi vseeno, njuna nesoglasja me obremenjujejo, za menoj so neprespane noči … Zelo si želim, da bi imel vnuk zdravo okolje za odraščanje. Zaskrbljena mama
Draga mama, napisali ste mi zelo skopo pismo, ob katerem lahko o razlogih za nesoglasja le ugibam. Po letu skupnega življenja bi morala ljubezen – po izkušnjah – med njima še zmeraj cveteti, prav tako strast, na katero so se v podobnih primerih »zanašali« že naši predniki. Veljalo je namreč prepričanje, da morebitne dnevne nesporazume zvečer, ko gresta zakonca spat, »kovter pogliha«. Vesela sem, da poskušate biti nevtralni. Ker sina ne zagovarjate, menim, da so njegove napake tudi za vas moteče. Ste za kakšno sokrivi? Glede na to, da vas kliče in se želi z vami pogovarjati, sklepam, da mu gre partnerica zaradi nečesa na živce, da beži od nje, hkrati pa se mu ne da ukrepati. Raje tarna. Sami veste, da dva sicer lahko živita sama (samostojno) in imata celo otroke, ni pa rečeno, da sta zaradi tega zadosti zrela in odgovorna.
Spoznanje, da skupno življenje ni igrača, ki jo lahko zavržemo in po potrebi kupimo novo, ne pride samo od sebe. Razvajenost, ki je je med mladimi vedno več, je (ne)vidno zlo, ki se širi predvsem v novodobnih družinah, jih nažira in razdira. Mladi so pogosto prepričani, da je partner tisti, ki se mora spremeniti, prilagoditi, potrpeti, ustreči, biti brez napak – ne oni. Zadnjič sem se pogovarjala z deklico, ki se je po več letih znebila fanta z besedami, češ da je pokazal premalo pripravljenosti, kako »motivirati« njun prosti čas, češ da je za vsako minuto, ki sta jo preživela skupaj, poskrbela sama.
Pa saj zakon ni cirkus, v katerem bi morali drugega zabavati z vragolijami na trapezu! Poslušam tudi, da gre moškim na živce, ker so se partnerice po porodu zredile, ker pozornost in ljubezen delijo še z otrokom, ker so »nesposobne« in »nedorasle« svoji vlogi, ker niso več toliko za štose kot nekoč, ker po nepotrebnem tarnajo, zapravljajo denar, slabo kuhajo, se preveč družijo s prijateljicami … Seznam lastnosti, ob katere se spotikajo predvsem takšni, ki se jim samim ne ljubi migniti s prstom, da bi partnerstvu dali malo več žara, vsebine in ognja, je lahko neskončno dolg.
Mnogi se, seveda, potem odločijo po liniji najmanjšega odpora, razidejo se in nato vedno znova vlagajo nemalo energije v nove začetke. Ko se nov odnos umiri in zaide v rutino, so spet razočarani, kajti »zgodovina« se v domala vseh podrobnostih začenja ponavljati. Tudi pri nas je že veliko partnerstev, v katerih so otroci, ki imajo po tri ali več različnih staršev. Odraščajo ob popačeni in zgrešeni sliki družine, in ko tudi sami ponavljajo napake svojih staršev in so zaradi tega nesrečni, me boli srce. Zavedam se, da marsikdo prisega na sladko svobodo brez obveznosti tudi v dvoje, žal pa se je treba zavedati, da otroci in skupno življenje prinesejo odgovornost, razdajanje, obveznosti. Egoizem in skrb zgolj za lastno rit – odpadeta. Rečeno po domače: tudi vaši ta mladi bi morali vedeti, da življenje ni le mleko in med, da se je treba nenehno truditi, včasih celo prek svojih moči, če želimo, da zakon uspeva. Še celo na delovnem mestu je tako, da se moramo izobraževati do zadnjega delovnega dne, se truditi, iskati rešitve, se spopadati z izzivi, če nočemo, da bi nas kot nesposobne vrgli na cesto. Kdaj pa kdaj imam celo občutek, da se veliko bolj potrudimo za prijateljstva, za razpoloženje v družbi in službi kot pa za partnerski odnos.
Tudi vaša dva verjetno želita, da bi jima vi izročili čarobno paličico, s katero bi bilo spet vse lepo in prav. Nemogoče! Takšne paličice nima nihče. Mene včasih celo razjezi, ko mi kdo reče, ej, Milena, mi smo pa mislili, da nam boste dali natančne in uporabne napotke, kako naj se rešimo problemov. Kakšna zmota! Naj se sliši še tako zlizano, vsak človek mora sam poskrbeti zase.
Če bi bila na vašem mestu, draga mama, bi temu, da ste smetnjak za njune težave, naredila konec. Pa ne na grd način, bogvarji! Odločno pa bi ju postavila pred dejstvo, da sta odrasla, da morata prej kot nase gledati na srečo in veselo odraščanje otroka, ne pa da se igrata s strupom, ki je za njune odnose smrtonosen.
Vzemite vnuka za nekaj dni k sebi, mlada dva pa naj gresta – kamorkoli že – sama. Ko bosta brez obveznosti, pa naj letijo gnojne vile izpod neba, naj se sprekljata, si vržeta v obraz vse – ampak res vse –, kar ju teži, potem pa naj se usedeta ali uležeta – stvar izbire – in si povesta ter tudi(!) zapišeta, kaj jima gre drug pri drugem na živce. Čas bi že bil, da se začneta učiti skupnega življenja. Lepo in prav bi bilo, da bi tudi v prihodnje kdaj vzeli vnuka v varstvo, da se bosta lahko v miru posvetila drug drugemu in si odpočila. Vztrajajte, bodite dosledni in ne podpirajte več njunega začaranega kroga zgolj s poslušanjem. Družinici teče voda v grlo, treba je ukrepati.
Tiskane izdaje
