Tiskane izdaje
Vprašanje: Letos bom stara 50 let. S partnerjem živiva na koruzi. Imava dve hčerki in taščo v hiši. Imamo manjšo kmetijo, s katero je le veliko dela, koristi bolj malo. Zaradi živali v hlevu še na dopust ne moremo iti. Pravzaprav še nikoli nismo šli. Pa se je nekako dalo živeti, dokler nisem lani izgubila službe. Bilo je grozno, še danes čutim posledice. V vodo mi je padlo kar nekaj načrtov. Iz dneva v dan posedam v kuhinji, na klopi, in razmišljam, kaj naj sploh počnem. Kar odselila bi se, ker me nihče ne razume.
Lepo vas prosim, svetujte mi, kaj naj naredim.
Darja
Odgovor: Draga Darja, četudi je bilo vaše pismo kratko in zelo skopo, sem ob prebiranju začutila vašo stisko in verjemite – ni mi bilo vseeno. Ko sem prišla do zadnje pike, sem se nehote spomnila znancev, ki so se – podobno kot vi – ob taki ali drugačni izgubi počutili podobno nemočne, brez energije, volje in želje, da bi se vnovič postavili nazaj na noge.
Pravzaprav so redki, ki se jim izguba tega ali onega ni zgodila vsaj enkrat v življenju. Nekaterim se, žal, dogajajo celo pogosteje. Verjetno ste že kdaj sočustvovali s prijateljicami, ki so bile potisnjene ob zid, ker jih je prevaral partner, drugi smo izgubili otroka, tretji so neozdravljivo zboleli, četrtim je ogenj uničil vse, kar so imeli, petim je otrok poniknil v svetu mamil, šeste so v službi postavili pred vrata … pa še bi lahko naštevala. Trenutkov, ko nam nekaj ljubega, odločilnega in dragega spolzi iz rok, je še nešteto. Tistih, ki jim v stiski še bližnji obrnejo hrbet, pa prav tako. Bilo bi grdo od mene, če se ne bi ozirala na vaša čustva in bi na vaše težave gledala zviška z besedami, češ mnogim se dogajajo še hujše stvari in si ne delajo podobnih problemov kot vi. Kljub vsemu pa me niti malo ne mika, da bi vam pri apatičnosti delala družbo, ker to ni v mojem značaju. Zato bodite v nadaljevanju pripravljeni na odločno spodbujanje, na dreganje pod rebra, s čimer vas želim nagovoriti k temu, da bi odprli oči in spet »zaživeli«.
Ne zamerite mi, če vseeno zapišem, da se močno bojim, da pri vas ne gre le za izgubo službe, da gre še za veliko več. Tudi doma se ne razumete najbolje, kajne? Sta s partnerjem odtujena, ste s taščo na bojni nogi? Živite tudi s hčerkama druga mimo druge? Preprosto si ne predstavljam, kako jima ne seže do srca, ko vas vidita, da strmite predse, da ste žalostni, z občutkom izgubljenosti.
Ker so mi zgodbe žensk, ki se niso imele zadosti ali nič rade, ko so se primožile na kmetijo, zelo znane, tudi vem, kaj ste mislili z mimogrede napisanim stavkom, da od dela na kmetiji nimate nič.
Žal je tako, da pogosto odreagiramo šele takrat, ko ne gre več naprej, ko se zlomimo in začutimo, da smo tako zelo sami v svojih težavah, da bolj sami že ne moremo biti.
Vseeno pa, draga Darja, imate sebe, svojo moč, energijo, srce, misli, dvoje delovnih rok, ki se ne ustrašita dela. Če se malo ozrete okoli sebe, boste tudi sami priznali, da so najhitreje prišli do cilja tisti, ko se niso ozirali na to, kaj bodo zanje naredili bližnji, država, okolje, družina. Si predstavljate, da bi jedli le tedaj, ko vas kdo drug povabi k mizi? Umrli bi od lakote!
Če govorim iz lastnih izkušenj, potem bi tudi vam položila na srce, da ko boste prebrali tole pisanje, nemudoma naredite nekaj stvari, ki so za to, da vzamete življenje v svoje roke, nujno potrebne. Prvo je, da nehate jokati, se smiliti sami sebi, ker, če priznate ali ne, dokler ste živi in zdravi, imate vse, kar potrebujete za akcijo.
Potem stopite pod tuš, pa pred ogledalo in si recite: »Ej, Darja, tako ne gre več naprej! Mlada sem še, imam komaj 50 let, pred menoj je še vsaj pol stoletja življenja, ne gre, da bi dragoceni čas z lopato metala skozi okno!«
Nato izkoristite dan, ko bo tudi partner malo boljše volje, primite ga za roko in ga na štiri oči prosite, naj vam stoji ob strani, da spet zlezete na zeleno vejo. Verjetno je bolj robate sorte, zato se ne ustrašite, če bo zatečnaril in jezikal stvari, ki vas bodo zabolele.
Ker živite na kmetiji, grem stavit, da vam lahko odstopi kos njive, kjer boste posadili zelenjavo, in medtem ko bo ta rasla, poskušajte tudi s pomočjo prijateljic in nekdanjih sodelavk dobiti nekaj strank, ki jim bi sveža in po naravni poti pridelana solata prišla še kako prav. Travniki in gozdovi vam ponujajo zaklade zelišč, nabirajte jih, sušite. Kar je domače, gre za med. Še dober mesec, pa se bo začela sezona borovnic, robidnic, gob. Domače marmelade so zakon. Lahko začnete vzgajati rezano cvetje, lahko pletete puloverje, nogavice. Pri nas, v Žireh, so ženske v najtežjih povojnih časih klekljale in s čipkami preživljale tudi desetčlanske družine. Moje osebno vodilo je, da moramo za dosego cilja narediti več majhnih korakov, zato je kdaj treba zagrabiti za vsako, še tako neznatno bilko, ki se nam ponuja.
Najprej pa se, seveda, morate vzeti v roke in si dopovedati, da kljub vsemu niste v položaju, ko bi gorela voda.
Življenje nas pogosto spravi na kolena tudi zato, da ga znamo bolj ceniti, da se znamo nasmehniti, ko nam je najteže, gledati v prihodnost z vedrimi očmi. V vsaki, še tako slabi stvari se skriva nekaj dobrega. Ne pozabite tega!
Ko bo partner opazil, da ste se vnovič zbudili, si bo tudi sam zaželel, da taki – z njegovo pomočjo – ostanete še naprej. Pa še nekaj si zapomnite: ko se zjutraj spravljate iz postelje, imate v bistvu samo dve možnosti: da to storite z levo ali desno nogo. Upam, da se še oglasite, zlasti če vas bo karkoli težilo.
