Tiskane izdaje
Vprašanje: V bistvu me je sram, da ob vsem, kar se hudega dogaja ljudem, ki so v stiski, mislim samo nase in se sekiram. Za menoj je že dvajset let zakona, če me vprašate, kaj se je v tem času razburljivega dogajalo, vam ne bi vedela povedati. Razen da sta se nama rodila dva krasna otroka. Partner je izrazito pust človek, zelo poredko se smeji, govori samo tisto, kar je nujno potrebno. Po službi je največ časa v sadovnjaku, ki pa ga neguje z vso ljubeznijo. Oktobra lani sva se soglasno, pravzaprav na mojo željo, odločila, da nekaj časa zaživiva narazen. Sprejela sem novo službo kakšnih 50 kilometrov stran od doma. Otroka, ki obiskujeta srednjo šolo, živita pri meni. Srčno sem upala, da me bo kaj pogrešal, kdaj poklical, prišel na obisk. Nič od tega. Naneslo je, da sem spoznala drugega moškega. Na začetku se mi je zdel zelo prijeten, komunikativen. Ko sva šla na večerjo, se je zelo potrudil, bila sem že skoraj zaljubljena. Na četrtem zmenku sem ugotovila, da se začenja ponavljati, začel je tudi jamrati, in to o neumnih in nepomembnih stvareh. Sebe vidi kot žrtev »nemogoče« žene, šefa. Priznam, šla sva tudi v posteljo, povem vam, večjega nedomiselnega dolgočasneža ne bi mogla srečati! Crkljanje se mu zdi neumno, pri objemih in poljubih se obnaša kot svetovni skopuh. Kaj naj naredim, draga Milena: pokam od energije in želja, usojeno pa mi je, da so moški, ki jih srečujem, povsem drugačni od mene?
Darja
Odgovor: V četrt stoletja, kar pišem o različnih usodah, poslušam bolj ali manj tragične zgodbe, ugotavljam, da se ljudje z lahkoto lotimo reševanja velikih problemov, zelo nerodni pa smo, če že ne nemogoče štorasti, ko bi morali upogniti drobno in neznatno življenjsko vejico. Če nam pogori hiša, se takoj zbere cela vas in zaviha rokave, a če je treba spraviti v red pijanca, ki terorizira družino, se otresti vseh sort hudobij in trme ali se zgolj in samo pogovoriti s partnerjem o tem in onem, pa smo povsem nemočni. Zgodi se, da raje celo trpimo do zadnjega dne življenja, ne da bi karkoli postorili.
Če se malo ozrete okoli sebe, lahko hitro ugotovite, da so živahne ženske velikokrat povezane z moškimi, ki niso le mirnejšega značaja, so tudi manj zgovorni, bolj tihi pravzaprav. Zelo podobno je tudi obratno. Nasprotja nas, očitno, privlačijo. O vašem niste zapisali dosti pohvalnega, vseeno mi je všeč, da se je odločil, da ne leta za vami. Verjetno se tudi njemu zdi, da ne ravnate prav, ker vidite le sebe, svoje želje.
Je pač moški, ki čaka na vašo motivacijo, pobudo, namige. Je v tem kaj narobe? Tak je! Kaj pa je bilo tisto, kar vas je na samem začetku pritegnilo, da ste mu padli v objem? Šla bi stavit, da prav to, zaradi česar mu zdaj obračate hrbet. Če bi mu prisluhnili, bi mogoče tudi on potarnal, češ žene ni nikoli doma, za vse sem sam, a ko se vrne, ji ni mar za moj sadovnjak, gre ji samo to po glavi, kako bi me spravila v posteljo.
Moški, ki so stari tam okoli 50 let, so si bolj ali manj podobni. To si drznem reči na podlagi videnega in slišanega. Tudi druge ženske vaše starosti se jezijo zaradi preveč zapečkarskih partnerjev. Včasih rečem, malo zares, malo za hec, da ne bi škodilo, če bi se namesto jogi posvečale njim, pa bi bilo marsikaj drugače.
Ženske, ki se takega naveličajo, navadno kaj hitro spoznajo, da so prišle z dežja pod kap. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi vam. Vrgli ste se v avanturo, a pristali na boleče trdih tleh. Vam ni še nihče povedal, da so moški, ki so v postelji domiselni, ki znajo ljubiti, se predajati, ki jih zanima, kaj in kako razmišlja ženska, navadno oddani? Katera, lepo vas prosim, bi pa takšnega, ki je redkejši kot oranžni sloni, izpustila brez hude bitke iz rok?!
Res vam ne bi priporočala, da jih začnete menjati kot po tekočem traku, ker močno dvomim, da bo kakšen kaj boljši oziroma da boste našli gospoda Popolnega. Največ boste izgubili sami, saj vas bodo avanture čustveno izčrpale in razočarale.
Življenje v dvoje je zmeraj stvar kompromisov, pogovorov, pregovarjanja, veliko potrpljenja, popuščanja. Tudi dobrikanja. Redki zakonci v skupnem življenju »rastejo« skupaj, pogosteje se dogaja, da se poti včasih razidejo, potem pa se spet prepletejo med seboj. Kar je zelo človeško in normalno, saj nismo delani po enem in istem kopitu, navsezadnje ima vsak izmed nas svoje želje in potrebe. Zmeraj sem si predstavljala, da biti poročen pomeni tudi to, da različnosti spoštujemo, se prilagajamo, predvsem pa se o njih veliko pogovarjamo. Žal je že tako, da se veliko laže dogovorimo o tem, kakšne barve bodo zavese, kot pa, kakšen način crkljanja nam je všeč. Vsaka šola nekaj stane, in šola življenja ni poceni.
Če me že prosite za nasvet, potem vam polagam na srce: ker imate precej presežkov energije, jo zdaj, ko ste ugotovili, da so si moški precej podobni med seboj – raje usmerite v »poučevanje« svojega zakonskega partnerja. Časa in priložnosti za to imata, poskusite se zanj potruditi vsaj toliko, kot ste se za ljubimce. Vztrajajte, da se iskreno pogovorita, če se vam bo zdelo, da vas ne posluša, mu »zagrozite«, da ne boste odnehali, dokler si ne odmaši ušes. Tega, da bi »prevzgajali« naključne ljubimce, ki so šli pred vami že bogvedi skozi koliko rok in različnih »šol«, vam res ne priporočam. Zlasti ne, ker ste, očitno, zanimivi le poročenim, ki v vaši postelji iščejo sprostitve zgolj zase, za vašo jim je hudičevo malo mar. Čemu drugemu bi lahko pripisala vaš namig, da jim ni do posteljnih poslastic, kot je recimo objemanje?
Moj ded je imel navado reči, da je ponoči vsaka krava črna, s tem je hotel poudariti, da nas hlepenje zgolj in samo po »smetani« izza sosedovega plota kvečjemu razočara, saj na koncu ugotovimo, da je tisti (ali tista), ki ga imamo doma, najboljši. Želim vam veliko lepih in poživljajočih učnih uric, z upanjem, da bo vaš mož kdaj pa kdaj celo pozabil na svoj sadovnjak.
