Tiskane izdaje
Vprašanje: Pišem vam sredi dolgočasnega predavanja, pa tudi sicer ne bi poslušala tega tvezenja, ker imam polno glavo drugega. Imam fanta, s katerim hodim že od valete. Krasno se razumeva, oba redno študirava, veliko imava skupnega, tudi plezanje, načrtujeva skupno prihodnost in še marsikaj. Z njim mi je zelo lepo, še po osmih letih, kar se druživa, težko čakam, da se srečava. Enako je z njim. Finančno pa sem odvisna od staršev, tudi živim doma, kamor pa moj fant zadnje čase nima vstopa. Razlog je bebast, a če bi poznali moje starše oziroma mojo mamo, bi vedeli, da ne lažem. Fant izhaja iz zelo preproste in velike družine, denarja ima, žal, še manj kot jaz. In v tem tiči problem. Doma mi ga na vso moč branijo, prepovedujejo, ga smešijo in se norčujejo iz njegovih obiskov nedeljskih maš, pravijo, da si bom z revežem zafrknila življenje. Mama mi vsak dan servira seznam nekdanjih sošolcev, ki imajo premožnejše starše, naj si med njimi poiščem koga. Ker nisem napačna na pogled, bi mi to, po njenem, zlahka uspelo. Meni pa ni do tega, ker svojega fanta res ljubim, želim biti z njim in me denar sploh ne briga! Kako naj mami dopovem, da so njene pripombe grozne in me žalijo? Oči si ne upa reči nič, ker ga mami zmeraj takoj zabije.
Barbra
Odgovor: Tvojemu pismu, draga Barbra, sprva nisem verjela, zato sva se tudi slišali po telefonu, da si mi zaupala še nekatere podrobnosti. Hvala ti zanje, hkrati pa si me postavila v nemogoč položaj, kaj naj ti odgovorim, ker sem brez besed. Bilo bi zelo preprosto reči, da tvoja mama gleda preveč mehiških nadaljevank in bere preveč rumenih revij, vendar tak odgovor te ne bi zadovoljil. Ker si edinka, jo pač zate še toliko bolj skrbi. Četudi v nadaljevanju ne bom slepomišila, je prav, da na svojo mamo gledaš kot na žensko, ki je imela v življenju pač slabe izkušnje. Zdi se, kakor da se zgodovina ponavlja, saj so naši predniki, ko so se ženili, dajali prednost gruntarskim sinovom in hčeram, zdaj pa obrtnikom, zdravnikom, odvetnikom in tako naprej. Če bo tole prebirala še kakšna druga, podobna mama, moram zapisati, da bi bilo takšne res treba dati čez koleno pa z leskovo palico po nagi riti!
Čeprav mamo skrbi zate, to še ne pomeni, da ti mora prati možgane z neumnostmi, kar maltretiranje, ki si ga privošči na račun tvojega fanta in tebe, tudi je! Oba imata le še kakšno leto do konca študija, upajmo, da bo takrat z našo recesijo že kaj bolje in bosta našla ustrezno službo, ki vama bo pomagala, da se osamosvojita. Po osmih letih, kar sta skupaj, pač že vesta, ali sta si ali si nista pisana na kožo. V skrajni sili lahko vzameta v najem kakšno zapuščeno kmetijo, teh je menda v nekaterih predelih Slovenije polno, in se v praksi lotita tistega, o čemer zdaj poslušata na fakulteti. Sploh pa mi ni jasno, zakaj gre tvojim v nos, če fant obiskuje nedeljske maše. Pa kaj?! Je pač veren, in če še živi po besedah, ki jih sliši pri maši, toliko bolje. Norčevanje iz drugih, to ti pa res moram reči, ni znak prav visoke srčne kulture. Materinska ljubezen gor ali dol!
Res ne vem, kaj je obsedlo nekatere starše, da si tako blazno želijo, da bi se njihov otrok uvrstil med prve na miss tekmovanjih, pa da bi zmagal na kakšnem faktorju, pa da bi ga lahko tržili v reklamne namene. Ali je res nujno, da že otroke skvarimo s konkretnimi namigi o tem, kako super bo, če se spustijo v poblazneli lov za takšnimi, ki žvenketajo s polnimi žepi denarja? Razumela bi, vsaj deloma, če ti ne bi imela fanta, s katerim bi se razumela. Ja, za božjo voljo, kaj bi si lahko neka mama za hčerko še želela več?!
Ker sem tudi sama mama, ne smem niti pomisliti, da bi bila moja hči ena od trap, ki vzdihuje od ljubezni(?) pred kakšno vrečo z denarjem ali lepo grajenim dečkom z naslovnice zadnje revije. Zavedajoč se, ali pa tudi ne, da ni edina. Kakšno plitko pomanjkanje vrednot, moralnih načel, občutka za svoje lastne otroke!
Po svoje mamo še razumem, v zakonu ni zadovoljna, vsaj tako kaže, da s tvojim očetom nima ravno spoštljivih odnosov. Mogoče se ji zdi, da se pri vseh zakoncih slejkoprej pojavi naveličanost, pa si misli, zakaj ne bi bila ta naveličanost podkrepljena vsaj s kakšno ustrezno finančno podlago? Žal se ne zaveda, da si ti, draga Barbra, drugačna, kot je ona, da imaš pred seboj povsem druge cilje, kot jih je imela ona. Bilo bi zelo narobe, če bi ti prekipelo in bi se z mamo sprli. Še zmeraj verjamem, da je njeno godrnjanje le modna muha, ki jo bo minila – prej ali slej. Ne vem sicer, koliko bi še koristil kakšen pameten pogovor, ker se bojim, da ga mama ne bi niti slišala. Prav tako se mi zdi, da je bolje, če v to povsem nepotrebno zgago ne vmešavaš fanta. Srečujta se drugje, saj veš, lahko bi se zgodilo, da bi mu šla kakšna beseda preveč do živega, tvoje starše bi zasovražil in z njimi, ko bi se strasti pomirile, ne bi hotel več komunicirati.
Žal mi je, da se ne moreš nasloniti na očeta, zato ti polagam na srce, da se, če je le mogoče, izogibaš prepirom. Časi niso lahki in edino, kar ti ostane, je, da čim prej doštudiraš. Če je domače ozračje preveč moreče, pojdi v knjižnico, kdaj pa kdaj sprejmi povabilo fantove družine in se jim pridruži čez vikend. Malo balzama za zrahljane živce ti bo prav prišlo. Ponujam ti še nekaj: če se ti zdi, da bi pomagalo, če mamo povabim na kavo in z njo pokramljam, rade volje to sprejmem. Strašno pa me veseli, da si taka, kot si, občudujem tvojo voljo in pogum, predvsem pa ljubezen, ki ostaja kljub nepotrebnim preizkušnjam trdna in zvesta še naprej. Ko bi te le lahko posnemali tudi drugi!
