Odnosi: Mož je srečen, jaz nisem!

Objavljamo pismo bralke, ki je nenehno sama, ker je njen mož šofer.

Objavljeno
05. januar 2013 19.44
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo

Vprašanje: Mlada sem še (35) in upam, da ob branju mojega pisma ne boste rekli, da sem že v krizi srednjih let.

V življenju mi je šlo gladko. Po končani srednji šoli sem se zaposlila, se poročila, ob pomoči obojih staršev sva z možem naredila hišo, zdaj imava tri otroke in bi morala biti srečna. On je, jaz pa nisem.

Problem tiči v dejstvu, da sem nenehno sama. On je šofer in ga včasih ni na spregled tudi po štirinajst dni, zlasti če gre kam na sever ali v Rusijo. V domu za starejše delam v treh izmenah, veliko sem odvisna od taščine pomoči, za kar sem ji zelo hvaležna. Četudi je mož kdaj doma, najde tisoč razlogov, da gre v družbo. Pravi (recimo), da za minutko nekaj odnese prijatelju, potem pa se vrne enkrat sredi noči.

Tudi zakonske obveznosti opravljava v nemogočih nočnih urah, ker prej nima časa. Če že mora paziti na otroke, jih posadi pred televizor, sam pa na računalniku igra igrice in to lahko traja ves dan. Kadar znorim, ima nekaj časa slabo vest, nosi me po rokah, ljubeč je do otrok, tudi kaj skuha, ker zna, a se hitro naveliča in je spet vse po starem. Tašča me tolaži, naj bom vesela, ker vsaj ne leta za ženskami, vendar to ni življenje in me vedno bolj razžira. Razmišljam celo o ločitvi, a ne prav zares. Nikogar nimam za pogovor, kolegicam v službi raje ne tarnam, ker imajo že same dovolj težav.

Lucija

Odgovor: Draga Lucija, veseli me, da ste se obrnili name, da ste začutili, da sem tukaj zato, da lahko naslonite glavo na mojo ramo in poveste svojo zgodbo. To presneto življenje je res takšno, da zmeraj nekaj manjka do popolnosti, zato nas spravlja v nejevoljo in nam daje občutek nepotešenosti. Tudi vi imate na prvi pogled vse, ob čemer marsikomu zatrepeta srce od rahle nevoščljivosti: lasten dom, službo, otroke, celo normalno taščo. Žal pa imate partnerja, ki je sicer skrben in deloven, a je v nekem ključnem trenutku pozabil odrasti.

Ob vašem pismu sem se spomnila na čase, ko so bili moji otroci majhni. Najmlajšega sem pogosto posadila na kuhinjski pult in potem je »kuhal« z menoj. Nikoli nisem imela občutka, da sploh opazi, kaj počnem. Ko sem nekoč neko jed pozabila soliti, se je začel na ves glas dreti in s prstom kazati na solnico. Dogodek je bil zame velika šola, saj me je tudi pozneje nenehno opominjal, da nas otroci skrbno opazujejo in se učijo tudi tedaj, ko se mi, odrasli, tega ne zavedamo. Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker se bojim, da je vaša tašča, ki je sicer zlata in zelo dobra, sina preveč razvadila. Ko bi moral tudi sam prevzeti del družinskih dolžnosti, ga je poslala k igračam, da se ji ni motovilil pod nogami. Zelo odločno vam ob tej priložnosti polagam na srce, da pazite, da ne bo na podoben način »pokvarila« tudi svojih vnukov, vaših otrok. Starševska dobrota ima lahko tudi zelo neprijetne posledice! Tašča se še danes razdaja za druge, zato pa ima doma moža (vašega tasta), ki bi, če nje ne bi bilo več, v enem tednu umrl od lakote, ker ni vajen, da bi več kot toliko mignil s prstom. Podobne težave, kot jih imate vi s partnerjem, ima vaš svak s svojo ženo, njegovo sestro. Za vse je sam, ker je tudi svakinji zakon le nekakšna igra, zabava, saj za obveznosti nima občutka.

Kako se rešiti iz labirinta, v katerem je na videz vse na svojem mestu in vse lepo in prav? Zelo težko. V roki nimate prav nič otipljivega, zaradi česar bi bili upravičeni do jeze in celo, bognedaj, do ločitve. Vseeno pa so odnosi, ki vladajo v vaši družini, v svojem bistvu kot rak, saj razjeda družinsko idilo tiho in na skrivaj, a zato toliko bolj dokončno. Največja težava tiči v dejstvu, da se je vaš mož takšnega obnašanja učil ne le z materinim mlekom, v njegov slog ste po poroki (lahko že prej) privolili tudi vi, ker se mu niste uprli in že s prvim dnem skupnega življenja odločno povedali, da želite, da se upoštevajo tudi vaše želje, potrebe, hotenja. Ker vaš mož še zmeraj živi »po starem«, tako, kot je bil vajen, bo potrebno veliko truda, potrpežljivosti, živcev, tolerance in strategije, da boste dosegli kakšno dolgotrajno spremembo. Če želite obdržati svoj zakon, potem morate iti takoj v akcijo.

Najprej se z možem temeljito pogovorita. Lahko mu tudi napišete, kaj vas moti, kaj se vam zdi otročje in zaradi česa v vaši duši kopni ljubezen do njega. Naj vidi, da gre zares, da ni več slepomišenja. Ker mislim, da vas ima rad, in ker sem prepričana, da bi se mu zmešalo, če bi mu le namignili o ločitvi, vas bo, za začetek, vsaj poslušal. Morda bo celo igral na karto, pa naj ji bo, saj po tednu ali dveh zmeraj popusti. Takšna predvidevanja v kali zatrite! Pa nič več posteljnih radosti ob treh zjutraj, nič več taščinega kuhanja, pospravljanja, varovanja otrok, kadar je gospod doma! Vaš mož mora začutiti, da spremembe niso potrebne zaradi vaših muh, temveč zato, da skupaj rešita potapljajočo se barko.

Skupaj pospravljajte, kuhajte, kidajte sneg, glejte televizijo in tako naprej. Ob vsem »učenju« pa naj mož čuti, da si ga še zmeraj želite, da hrepenite po njem, da komaj čakate, da vas vzame v objem, a ne takrat, ko se bo njemu zahotelo, temveč ko bosta oba za to. Kadar ga bo zamikalo, da mora »nujno za pet minut« nekam, se oblecite in pojdite z njim. Tašča pa naj – da ne bo preveč prikrajšana – ta čas pazi na otroke. Težko verjamem, da se bo karkoli spremenilo čez noč, ker, navsezadnje, mož mora ob vseh spremembah imeti občutek, da je še zmeraj svoboden, da to, kar na novo počne, dela po lastni volji. Lepo prosim, pozabite na zmerjanje, kričanje, prepire, nič vam ne bodo koristili. Kar boste dosegli, boste dosegli le zlepa. Srčno upam, da bo malo drugačnosti dalo krila tudi vam, pa tudi poguma in volje ob misli, da lahko premikamo gore, a le, če si tega srčno želimo.