Odnosi: Naj skrbim za bolnega očeta?
pon, 17.09.2012, 18:00
Odnosi: Naj skrbim za bolnega očeta?
Bralko zanima, ali je kot odrasla oseba dolžna skrbeti za svojega očeta, ki je družino zaničeval, izkoriščal in zapustil.

Vprašanje: Moje življenje je zadnje čase polno obupa in dvomov. S sestro sva se rodili ženski, ki ji je moški, katerega je neskončno ljubila, z alkoholom zlomil voljo in jo uničil. A ji je kljub temu pomenil več kot midve. Otroštvo je bilo zaznamovano z nasiljem, obiski policije. Oče je opravljal le priložnostna dela, ves denar, ki ga je domov prinesla mama, je zaplenil. Enako je naredil z otroškimi dodatki. Vsako upiranje je v kali zatrl, ob tem pa nas je še žalil, zmerjal, poniževal. Mama se je še rosno mlada prehitro postarala, postala apatična. S sestro sva jo začeli vzdrževati že v zadnjem letu osemletke. Jaz sem raznašala časopise, sestra je (od sedmega razreda naprej) vsako popoldne delala pri nekem obrtniku. Oče je našel drugo, se odselil, kar je mamo spravilo v obup. S sestro sva s težavo končali srednjo šolo. Ker živimo v bližini meje, sva si z malo sreče našli službo v Avstriji. Ustvarili sva si družini, ker sva navajeni skromnosti, se ne pritožujeva. Kot strela z jasnega pa naju je udarila novica, da se je oče, ki se je v tem času močno postaral in tudi zbolel, vrnil. Mama ne more skrbeti zanj, ker je finančno odvisna od naju, oče pa zdaj izsiljuje, da morava skrbeti tudi zanj. Meni očita novo hišo, ki sva jo z možem zgradila ob pomoči njegovih domačih in z veliko odtegovanji. Pravi, da je moja dolžnost, da ga vzamem k sebi in skrbim zanj. Vsa vas že pozna to zgodbo, pojma nimam, kaj si mislijo ljudje, ki v bistvu sploh ne vedo, koliko hudega nam je oče povzročil. Kaj mi svetujete?

Slavica

Odgovor: Draga Slavi, kot veste, bo moj odgovor le obče človeški, o tem, kdaj in v kakšnem primeru vas k skrbi za starše lahko prisilijo uradne inštitucije, pa vam, žal, ne vem povedati. Za ta del odgovora se boste morali obrniti na center za socialno delo ali na ustrezno pravno službo.

Vaša pripoved je pretresljiva in bojim se razmišljati, kaj vse se je še dogajalo, o čemer niste pisali. Bi pa vseeno nekaj dodala, in to še preden nadaljujem: nenehno beremo zgodbe o starših, ki vzdržujejo ter spredaj in zadaj pedenajo svoje odrasle otroke. Vaš primer pa namiguje, da je lahko tudi nasprotno. Mama se je dokaj uspešno prisesala že na vajina otroška ramena. Težko si predstavljam, kako sta ob delu zmogli dokončati še srednjo šolo. Očitno so vaju družinske razmere že zelo zgodaj postavile na realna tla, da sta prehitro dozoreli in se spopadli z življenjskimi preizkuš­njami. Nič ne omenjate, da bi vama kdo kdaj stal ob strani.

Ali vajini starši niso imeli nobenih sorodnikov? Kljub vsemu ni bilo vse le slabo, imeli sta srečo, da sta dobili ljubeča partnerja, da sta si kljub slabim vzorcem in izkušnjam iz mladosti uredili družini, ki vaju osrečujeta. Ni mi pa jasno, zakaj še zmeraj vzdržujeta mamo? Saj ima komaj dobrih petinštirideset, za božjo voljo!

Z nenehnim tarnanjem vama sicer trka na dušo in srce, vendar to ne more biti razlog, da ne bi zmogla vsaj mičkeno poskrbeti zase. Če lahko odide iz stanovanja po cigarete in če lahko ure in ure sedi pred televizijo, potem ji ni hudega.

Prav tako se mi ne zdi smiselno, da ji nasedata v čustvenem maltretiranju, ko se brani, da bi se preselila v manjše stanovanje, češ da je bila v tem, kjer biva zdaj, »nekoč srečna«. Naj si potem takšne izgovore sama plačuje. Če sta s sestro morali delati pri štirinajstih, tudi vajini mami ne bo krona padla z glave v najboljših letih, če bo za nekaj ur zapustila fotelj in poskrbela zase. Res ni vajina dolžnost, da jo zavijata v vato!

Enako velja za očeta. Naj si pomaga, kakor ve in zna. Ali pa naj gre tja, kjer je bil do zdaj. Še zdaleč ni vajina človeška dolžnost, da ga – po vsem, kar je vama naredil – vzameta k sebi, ga negujeta in se obnašata, kakor da je bilo v preteklosti vse lepo in prav. Sploh pa, ker vama grozi in vaju izsiljuje.

Hišo, ki jo imate, ste zgradili brez njegove pomoči, vse, kar ste dobili od njega, je bilo le žalostno otroštvo. Za nagrado, ker vas je nekoč maltretiral in nato še pobegnil od odgovornega očetovstva, mu boste na stara leta stregli!? Jaz mu ne bi. Verjemite: kakor hitro bi se naselil pod vašo streho, bi nagonsko ugotovil, da vas ima spet pod komando, da si vas je podredil in potem ne bi tečnaril le vam, ampak tudi drugim v družini.

Tega pa si ne smete privoščiti! Preveč gorja ste preživeli, preveč nečloveškega truda ste vložili v to, da zdaj živite srečno in zadovoljno, da bi vse skupaj rušili zaradi nekega nepotrebnega občutka dolž­nosti. Imate svoja otroka, za katera morate skrbeti, se jima posvečati, imate ljubečega moža, ki vam je v težkih trenutkih stal ob strani, vas podpiral in vam pomagal, ko ste stali na robu prepada. Veste, to so preveč dragocene stvari, da bi jih preprosto zavrgli zaradi nekakšne tradicije, ki nas prepričuje, da je »starše treba ljubiti, ne glede na to, kakšni so«.

Četudi vas bodo ljudje opravljali, pa kaj potem? Vam bo kdo od teh opravljivcev, ki imajo polna usta »pravic«, priskočil na pomoč, ko se bo, morda, očetu spet utrgalo? Ne bo. Ko bodo slišali, kaj se pri vas dogaja, bodo hitro »pozabili« na prejšnje besedičenje in bodo začeli čvekati, češ kakšna trapa ste bili, da ste nasilnega očeta vzeli pod streho.

Pri ljudeh je, žal, tako: kakorkoli se že obrnemo, zmeraj imamo rit zadaj. Upoštevajte moj nasvet, ki je preizkušen tudi v različnih »bitkah« z opravljivci: vsakič, ko boste koga od njih srečali, preštejte do deset, potem se mu nasmehnite, odidite naprej in pozabite na njegove čveke in na to, da ste ga srečali.

Pa še tole: medsebojni, zlasti družinski odnosi so sila občutljivi, ker se pogosto ravnamo po srcu, ne po pameti.

Zelo zelo razumem, da so danes kruti časi, da mnogi otroci ostajajo doma, na ramenih staršev. Ne gre drugače, pomagati si moramo. Sočasno pa ne razumem, da isti starši dovolijo, da odrasli otroci sploh ne poskušajo migniti s prstom, ampak blagohotno dovolijo, da jim postrežejo spredaj in zadaj.

Nič ni samo po sebi umevnega tudi v nasprotni smeri: do moškega, ki je za to, da danes ste, daroval le svoje seme, drugega nič, nimate prav nobenih obveznosti. Niti čustvenih, kaj šele kakšnih drugih. Res ne porušite tistega, kar ste v potu svojega obraza, z nešteto odpovedovanji zgradili.



Odnosi: Naj skrbim za bolnega očeta?

Fotografija je simbolična. Foto: Feist Marko/Slovenske novice

Prijavi sovražni govor