Odnosi: Ne zaprite si poti za morebiten umik

Vprašanje:

Poročila sem se šele pri tridesetih letih, kar je bilo včasih zelo pozno. Skrbela sem za bolno mamo, pa ni bilo časa za fante. Pozneje sem, žal, moža izgubila, ko je sin začel obiskovati fakulteto. Neizmerno sem žalovala, ker je bil dober mož in oče. Vmes sem pomagala tudi sestri, pogosto sem ji dala zatočišče, da se je umaknila pred nasilnim partnerjem. Ko se je sin poročil, mi je bilo samo po sebi umevno, da mu prepustim stanovanje in se preselim v manjše. Pazila sem tudi na vnuka, dokler nista začela obiskovati osnovne šole. Zdi se mi, da sem za bližnje naredila vse in še več, kot bi lahko. O njihovem »vračanju« ne bom preveč govorila, ker ne sodi na to mesto. Lani sem spoznala moškega, ki mi je všeč, saj je druženje z njim zelo prijetno. Živiva na različnih koncih mesta, zato sva se začela pogovarjati, da bi se preselila k njemu, stanovanje pa prodala. Ko sem to omenila sinu, je bil ogenj v strehi, celo štalo je naredila tudi sestra, ki razlaga sorodnikom, da se mi je na stara leta popolnoma zmešalo. Četudi ne enih ne drugih že dolgo ni bilo blizu, se do mene kar nenadoma obnašajo, kot bi bila nedorasel otrok brez pameti, kar je v meni sprožilo nelagodje in ne vem, ali se odločam prav ali narobe.

Veronika

Odgovor:

Draga Veronika, o sebi in svoji družini ste mi povedali marsikaj, tako da sem tudi pri razmišljanju, kaj naj zapišem, imela mičkeno lažje delo. Nekako sem vas razumela, da ste že vse življenje dobra dušica, ki pomaga vsem, ki potrkajo na vrata. V tem sicer lepem in pohvale vrednem dejstvu pa tičijo razlogi za vaše prejšnje in morda tudi sedanje težave. A takšni ste in tudi v zreli življenjski dobi vas ne bo nihče mogel spremeniti.

Ne bi vas želela strašiti, toda dobri ljudje, podobni vam, so ponavadi bolj na »udaru« kot tisti drugi, ki znajo postavljati jasne in odločne meje ter so sposobni reči ne.

Ker si želim, da sami ugotovite, ali imam prav ali ne, bom najprej opozorila na nekatere odlomke iz pisma. Morda mi boste potem lažje prikimali ali odkimali. Torej: četudi ste negovali mamo, ji pomagali in se zanjo žrtvovali skoraj do zadnjega dne, ste bili nenehno deležni očitkov in njenega nezadovoljstva. Celo v oporoki je bila do sestre – samo mimogrede – opazno radodarnejša kot do vas. Sinu ste brez odvečnih besed odstopili stanovanje, z veseljem, ljubeznijo in predanostjo ste mladi družinici ponudili najboljše. Ko sta odraščala vnuka, tudi pozneje niste nikoli rekli ne, pa so vas za svoje potrebe in želje pogosto »snemali s kljuke«. Bili ste tiho, četudi vam ni bilo vseeno, ker vas potem, ko so zlezli na zeleno vejo, niso več obiskovali. Razumeli ste njihovo željo, da želijo biti sami oziroma da ne utegnejo.

Vse življenje ste bili nekakšen bankomat za vsakršne želje bližnjih. Kadar pa ste odšli na kakšno potovanje, je bilo vse, kar ste slišali, »ali ti je tega treba« oziroma »ali se ti ne zdi škoda denarja«.

Na enem takšnih potovanj ste spoznali moškega, ki je sčasoma postal vaš prijatelj, ljubimec, sopotnik. Všeč ste mu tudi zato, ker tako lepo skrbite zanj, mu strežete. Poleg, seveda, vsega drugega, lepega, kar se dogaja med moškim in žensko.

Ne razumite me narobe, če bi bila na vašem mestu, bi bila vseeno mičkeno previdnejša. V tem dam vašim sorod­nikom prav. Malo zadržanosti, zlasti tedaj, ko odpirate denarnico, verjemite, ne škodi, prav tako ne bo vplivalo na vajino ljubezen, če je ta iskrena in vsaj toliko globoka, kot ste jo opisali.

Bom zelo konkretna in direktna: če se preselite h gospodu in prodate stanovanje, ostanete brez lastne socialne varnosti, ki je za tretje obdobje našega življenja bistvenega pomena. Zelo iskreno in od srca bi vam zato svetovala, da se stanovanju ne odpoveste! Nikoli in za nobeno ceno, četudi bo partner morebiti užaljen. (Čeprav mi ni jasno, zakaj bi bil.) Ne nazadnje se nima česa bati, zlasti ne, da bi ga finančno obremenjevali. Vaša pokojnina je solidna, kajne?

Veliko laže in bolj sproščeno boste uživali v druženju, ker ne boste imeli nobenih skritih skrbi, kam oditi, če vajina zveza morda ne bi delovala. V kakšnih zoprnih trenutkih, ki v domala vsakem sobivanju kdaj izbruhnejo, vam ne bo treba skloniti glave, držati jezika za zobmi in ponižno prikimavati. Vedeli boste, da se imate kam zateči. Šele v takšnih situacijah, če se zgodijo, se zavemo, kako strašno pomembno je, da imamo svobodo izbire.

Ne bom odkrivala tople vode, če vam povem, da je življenje v dvoje nekaj povsem drugega, kot če se z nekom družimo le ob vikendih, na kavi ali morebiti še kdaj – sem in tja – med tednom. Ko smo stalno skupaj, ne moremo dolgo skrivati niti dobrih niti slabih lastnosti. Že zdaj vam včasih ni bilo všeč, ker je gospod želel, da je vse po njegovem, si predstavljate, kako mučno bi vam bilo, če se pred takšnimi zahtevami ne bi imeli kam umakniti? Trenutki, ko bi se začeli zavedati, da ste si s prodajo stanovanja zaprli vse poti, ne bi bili lahki.

Verjamem vam, ko pišete, da imata veliko skupnega, da se v marsičem dopolnjujeta, da vas osrečuje, ker zna preganjati dolgčas in slabo voljo. Nihče vam ne sme braniti, da tega ne uživate! Ne sin ne sestra! Ker pa niste več stari osemnajst let, naj še enkrat ponovim: zavedati se morate, da se vrag zmeraj skriva v podrobnostih. Tega si nisem izmislila jaz, temveč – življenje samo.

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič – o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.