Odnosi: Odnosi v družini me ubijajo

Mislim, draga Lea, da vaše mame ne bo izučila nobena šola, odgovarja Milena Miklavčič.

Objavljeno
22. junij 2013 01.04
*bsa* mnenja/SP
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo

Lea sprašuje

Že večkrat sem se namenila, da vam pišem, a je bilo tudi mene strah, kaj, če me prepoznajo. Vseeno bom tvegala in se izpovedala. Sem dokaj samostojno dekle, na podiplomskem študiju, imam mednarodno štipendijo, nimam pa fanta, najboljša prijateljica se je nedavno poročila.

V bistvu so moj največji problem odnosi z domačimi. Zaradi njih sem nesrečna, kar pomnim. Moji starši so, milo rečeno, čudni. Otroci smo že zgodaj odšli od doma, vračamo pa se zelo poredko. Tudi med seboj nismo ne vem koliko povezani, kar me moti in čustveno ubija. Mama je zelo avtoritativna, želi, da je vse po njenem, če ni, nas kaznuje z molkom ali pa pravi, da je na smrt bolna. Hišo sta z očetom obnovila v tri dodatna stanovanja in tudi že opremila. Oče je sicer nežna duša, v mladosti je pisal odlično poezijo, a se bojim, da je to svojo srčno uteho opustil pod njenimi pritiski. Mama mi še zmeraj kupuje obleke, tudi nakit, in vztraja, da jih nosim. Ima pa obupen okus. Fant, ki ga je s svojim nemogočim obnašanjem nenehno napadala, me je (njegove besede) zaradi nje zapustil.

Sem zelo čustvena in me takšni odnosi ubijajo, zato od njih bežim.

Milena odgovarja

Upam, da mi je vaše življenje, popisano na več listih, uspelo strniti v teh nekaj stavkov. Težave, ki jih imate danes mladi s svojimi starši, me od vsega, s čimer se srečujem, najbolj prizadenejo. Podobno usodo delite tudi s Tejo, BB in Nežo, upam, da bodo prebrale, kar bom napisala vam. Vse štiri ste odrasle ženske, skoraj pri kruhu, a ste, žal, same in nesrečne, ker so vaši bližnji naredili vse potrebno, da so vas partnerji, ki jih niso marali, zapustili. Zelo ste čustvene, hrepenite po nekom, ki bi vam izkazoval ljubezen, vas držal v naročju in vam dajal občutek varnosti, topline, bližine, a ga, kot zakleto, ne najdete.

Starši v želji, da ponujajo najboljše od najboljšega, pozabljajo, da materialne dobrine, s katerimi na neki način otroke držijo na vrvici, ne prinašajo sreče. Vaši so po lepi slovenski navadi sezidali ogromno hišo, jo opremili po svojem okusu, ob tem pa jim ni bilo mar za tisto, kar nič ne stane: ljubezen.

Silno so me ganili tisti deli pisma, kjer opisujete svoja hrepenenja, želje po nežnostih in drobnih trenutkih pozornosti. Za vašo mamo res ni opravičila: to, kar bi morala dajati vam, razdaja trem mačkam. Bože mili! Če ste imeli trenutek slabosti in ste o svoji bolečini spregovorili na glas, je vzkliknila: »Poglejte jo, vse ima, kar si poželi, pa ne pokaže niti trohice hvaležnosti.« Oče, namesto da bi odreagiral, se potuhne in umakne za njen hrbet, zavedajoč se, da ga bo doletela kazen za vsako napačno izgovorjeno besedo. V najslabšem primeru »posteljni post«, s katerim znajo gospodovalne ženske že od nekdaj utišati svoje slabše polovice. Drznem si reči, da morda ni prav, da ste do očeta preveč prizanesljivi, češ vsega usmiljenja je vreden. Če bogate izkušnje, ki so se mi v življenju nabrale, razumem na pravi način, potem moram reči, da večji del krivde leži prav na njegovih ramenih. Namesto da bi vas branil oziroma se pogovoril z ženo, je ravnal egoistično, zagledan le v lastne koristi, zavedajoč se, da je bolje, če žena strese jezo nad otroki kot pozneje nad njim.

Dovolj ste že stari, da sem lahko iskrena: če bi vas imel oče raje kot sebe, bi brez težav »žrtvoval« nekaj dni brez seksa, prenesel kakšno zoprno ploho ženinega nerganja, a bi se v zameno odločno pogovoril z njo, ji postavil meje in povedal, da nima kaj maltretirati ne vas ne njega. Takšnih in podobnih slabičev, kot je vaš oče, je še precej, okoli sebe vzbujajo občutek, da so tudi sami žrtve, v bistvu pa jim je mar le za svoje lastne koristi in mir pri hiši.

Mislim, draga Lea, da vaše mame ne bo izučila nobena šola. Takšna, kot je, je trdno prepričana, da je edina, ki ima o vsem prav, ostali ste le »moteči elementi«, ki v družini rušite harmonijo.

Zato vam polagam na srce: bog varuj, da bi se preselili pod domači krov! Pa kaj potem, če je za vas opremila stanovanje!

Me pa skrbi nekaj drugega: odtujenost med vami in drugimi brati oziroma sestrami. To ni prav, pravzaprav je zelo grdo, da ste skregani, se ne družite in vam je – vsaj na zunaj – vseeno, kaj se s kom dogaja. Bojim se, da tudi oni doživljajo podobne travme kot vi, zato je, morda, potreben le prvi korak, pa se bodo vaše bratske vezi spet začele krepiti. Naredite ga, ne bo vam žal. Bodite odkriti drug do drugega, zaupajte si, kaj vam leži na duši, pomagajte si, če si boste le lahko. V medsebojni povezanosti boste močnejši in manj ranljivi zlasti tedaj, ko boste prihajali domov, na obiske.

Kar pa se fantov tiče, ne dvomim, da se za dekle, kot ste vi, ne bo kakšen našel. Veste, saj nimajo vsi možganov tam, se ve, kje, med njimi so tudi srčni, prijetni, željni družine in ljubezni. Ostanite takšni, kot ste, če se le da, pojdite v družbo, priložnosti vam, kot pravite, ne manjka.

Pa še nekaj polagam na dušo vam in vsem drugim: za srečo v življenju se moramo pogosto krepko potruditi. In če znate dati vse od sebe pri študiju, potem ni vrag, da se ne boste z enako zavzetostjo lotili še drugih sprememb. Dovolj je tarnanja, kajti brez muje se še čevelj ne obuje!