Odnosi: Partner se vrača k bivši ženi

Objavljamo pismo bralke, ki meni, da se je zaljubila v revo. Partner je starejši od njenega očeta. Svetuje Milena.

Objavljeno
27. januar 2014 16.36
*tlo*pariz4
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo
Pismo: Začelo se je pred desetimi leti. S prijatelji smo praznovali, pridružil se je tudi eden od šefov, pri katerem sem opravljala staž, skupaj sva odšla domov, se zaljubila, že v kratkem zaživela skupaj. Ni me motilo, ker je bil še malo starejši od mojega očeta, po vitalnosti ga je daleč prekašal. Čez dve leti sva dobila sina, kupila stanovanje, ki pa je prepisano, hvala bogu, name. Po njegovem 65. rojstnem dnevu se je nenadoma, čez noč, vse spremenilo. Začelo ga je »skrbeti«, kako bo s hčerkama iz prvega zakona, kaj se dogaja z ženo, s katero je bil na papirju še zmeraj poročen. Vedno pogosteje so mi prinašali na ušesa, da so ga videli doma, pri njih. Dolgo v takšno znanstveno fantastiko nisem verjela. Ko pa je poskušal izprazniti moj bančni račun, a mu zaradi spleta okoliščin ni uspelo, sem ugotovila, da gre zares. Postavila sem ga pred zid, tedaj pa se je zrušil, začel jokati, češ da ga vleče nazaj, da sem zanj preveč zahtevna. Občutki ob pogledu na moško kreaturo, oblito s solzami, so bili skrajno odbijajoči. Mislila sem, da sem živela z moškim, žal sem se zaljubila v revo. To me še najbolj boli.

Monika

Nasvet: Kar nekaj časa je trajalo, da sem kolikor toliko spodobno skrajšala vaše dolgo pismo. Ob vsem, kar ste zapisali, je težko biti pameten, še teže pa je dodati kakšen ustrezen nasvet. Ob napisanem bom zato – bolj kot ne – razmišljala, morda se bo na koncu iz tega izcimilo kaj konkretnega, kar bo pobožalo vašo dušo.

Že stari ljudje so govorili »gliha vkup štriha« in vaš partner je ta pregovor le še potrdil. Če se ozrem v čas, ko sta se srečala, bo verjetno držalo, da sta končala skupaj zato, ker je v njegovem prvem gnezdu nastopilo obdobje zdolgočasenosti, za povrhu je imela žena zdravstvene težave, ki so pripomogle, da so se v njem nabirali presežki seksualne energije. Zaradi posta v postelji so se mu po glavi motale nečimrne, poredne misli, ki so ga prepričevale, da mu žena predrzno krati tisočletne moške pravice, da pač tako ne gre več naprej. In potem je trčil ob vas, iz oči vam je sijala zaljubljenost, pomešana z občudovan­jem, v hipu ste postali odrešiteljica, hkrati pa ste gospodu dajali občutek, da je še mladenič, ki lahko premika gore. Izgubil je razsodnost, s svojim občudovanjem ste izdatno hranili njegov moški zanos, napuh, in, seveda, prepričanje, da vam je – kljub precejšnji starostni razliki – še zmeraj enak. A čas je neizprosen, je kot rja, ki najeda železo. Zdaj imate ob sebi dva očeta: enega pravega in enega v partnerju.

Četudi bodo nekateri skočili v zrak, da sem krivična, da o moških ne smem govoriti na takšen, grd način, jih ignorirajte, kajti bolje od mene veste, da imam prav, da se narave pač ne da vleči za nos.

In če ste mi do tega trenutka prikimavali, boste tudi laže razumeli, zakaj se je začel zatekati nazaj k ženi. Ali se je to zgodilo na njeno spodbudo ali njegovo, ni več pomembno. Vi ste zanj vedno večji »napor«, žena, ki je njegove starosti, pa mu predstavlja mirno, udobno in varno pribežališče. Kadar je z vami, se zaveda, da od njega marsikaj pričakujete, tudi poskočnosti in igrivosti, on pa si želi – to ste zapisali tudi sami –, da bi se doma lahko ulegel, počival, imel mir in tišino. Žal tega nima. Po glavi mu skače sin, in ko gresta spat, še vi. Žena ga sprašuje, ali ga kaj boli, ali se dobro počuti, razvaja ga, streže mu, nosi k riti, pri vas pa je ravno nasprotno: da partnerstvo deluje, mora marsikdaj pomigati tudi sam. Kar se mu verjetno zdi »krivično«, saj se globoko v skritih kotičkih srca počuti že »zadosti starega«, da mu tega ne bi bilo treba več početi.

Veliko laže ga boste razumeli, če boste na njegove »čudaške« odločit­ve gledali podobno kot takrat, ko opazujete svojega očeta. Ni logično, kajne, da enemu »dovoljujete«, da je že »star«, drugemu pa ne?

Ne razumete tudi, kako to, da je partner »tako neskončno vesel« vnuka, sina pa odriva na stran. Glejte, draga Monika, vnuki takšnim gospodom, kot je vaš, prinašajo eno samo veselje. Malo jih pootročijo v pozitivnem smislu, a ko se malčka naveličajo, vedo, da ga lahko takoj vrnejo v mamičino naročje. Pri sinu, četudi je star že osem let, je drugače. On mu pomeni 24-urno obveznost, skrb, odgovornost, nočno moro, ki mu krati počitek.

Prej ko si boste priznali, da s partnerjem pripadata različnim generacijam, prej boste razumeli prepad, ki se med vama poglablja in postaja iz dneva v dan bolj neprehoden. Pred vami je še vse življenje, on pa se že počasi pripravlja na jesenski čas, ko se bo upokojil in potem počel, kar bo pač počel.

Njegov beg v prejšnje življenje, kjer se že danes (kaj šele jutri!) počuti veliko bolj »doma« kot pri vas, bo vedno pogostejši. Mimogrede: dobro pazite na svoje finance, ker se lahko zgodi, da vam bo – preden se bo preselil – poskušal pobrati vse, kar bo le lahko.

Življenje bo šlo – če to hočete ali ne – svojo pot. Gospod se bo vrnil domov, k ženi, s katero – kot kaže – želi preživeti preostanek življenja in se skupaj z njo starati. Vi mu boste le prijeten spomin na živahno dogodivščino, ki mu je popestrila del življenja. Potrudite se, da bo skrbel za sina, da mu srečanja z njim ne bodo prehitro postala odveč. Vas bo še nekaj časa bolelo srce, morda boste tudi trpeli zaradi izgube, ki se vam ta trenutek zdi še krivična, vendar boste sčasoma spoznali, da je tako, kot se je (bo) zgodilo, najbolje. In tudi to bo postalo povsem normalno, da boste s sinom uživali v adrenalinskih parkih in na plezalnih stenah, vaš nesojeni partner pa bo dremal pred televizorjem in razmišljal, kaj dobrega mu bo žena skuhala za večerjo.

***

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena).