Tiskane izdaje
Vprašanje: Moja življenjska pot je zelo zbrkljana. Pa nisem znana po tem, da bi bila popustljiva ali neodločna. Stara sem malo nad štirideset, še pred petimi leti sem imela krasen zakon, potem pa je mož po internetu spoznal drugo, se preselil k njej, zdaj imata že dva otroka. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ga prebolela, in ko sem ga ravno malo pozabila, se mi je spet naslikal pri vratih, češ da me pogreša in da brez mene ne more živeti. Prvič ne, potem pa sem ga nagnala in mu zagrozila s policijo, če se bo še vračal. Ni me poslušal, ne mine teden, da ne bi prihajal na dvorišče, joka, moleduje in prosi, naj ga spustim v hišo, da potrebuje pogovor, malo topline, jesti, menda njegova partnerica ne zna drugega kot s cigareto v ustih sedeti za mizo in gledati televizijo. Za njegove prošnje sem danes gluha, pa še gabi se mi, ko ga slišim cmerati se. Na začetku se mi je smilil, nekajkrat sem tudi popustila, ko me je začel objemati. Pred meseci sem spoznala samskega moškega, zelo me privlači, veliko si imava povedati. Do včeraj. Včeraj sem izvedela, da še zmeraj živi doma, pri starših, kar je bil zame velik šok. V trenutku sem se ohladila, ker se bojim, da je kakšna mamina jokajoča ritka. Lahko da sem krivična, ampak ne znam si pomagati.
Laura
Odgovor: Ja, ste se pa res znašli v hiši strahov, pardon, v labirintu, kar vas straši in vam meša štrene. A ni tako hudo, če si ob vsem, kar doživljate, dopovedujete, da ima vsak labirint izhod in da je tudi hiša strahov narejena zato, da sicer malo vreščimo, da nam kri hitreje požene po žilah, vendar si potem, ko smo zunaj, to morate vedeti, tudi pošteno oddahnemo.
Ste za to, da začneva pri zadnjem koncu vašega dolgega pisma? Takole razmišljam: če bi vas moški, ki ste ga spoznali, res privlačil, kakor pravite, potem bi vam bilo vseeno, četudi bi živel na Marsu. Novica, da še zmeraj biva doma, vas ne bi smela niti malo premakniti z mesta. Sicer upam, da se motim, vendar se bojim, da ste se nanj navezali zato, ker ste hoteli pozabiti bivšega partnerja. V svežem in novem moškem objemu pa pozabiti na jokico, ki vam še zmeraj pije kri in moti duševni mir. Zelo odkrito vam moram povedati, da ni nič takega, če ta moški živi pri starših.
Mimogrede – po Sloveniji je, žal, vedno več nepremičninskih mavzolejev, v katerih životarijo starejši, mladi pa se stiskajo v kakšnih luknjah, v povsem neprimernih bivalnih prostorih. Mnogi tudi zato, ker razmišljajo podobno kot vi, češ da so starši ena sama groza in pokora, čemur se je treba na sto kilometrov izogniti. Ta moški vam je celo povedal, da ima svoje stanovanje, svoj vhod v skupno hišo, če pa mu mama kuha, kaj potem? Naj bo zaradi nekakšnih principov lačen, ko se vrne iz službe? Ali pa, kar je še huje, živi (in se redi) od hitre hrane, pic in hamburgerjev? Že to, da se je pripravljen preseliti k vam, kaže, da je popkovina med njim in starši povsem človeško zrahljana na način, ki ga ne ovira pri zasebnih odločitvah.
Predstavljate si, kako bi se počutili vi, ko bi vaša morebitna snaha zgroženo vihala nos, če bi vas sin le pogledal, kaj šele, da bi vas stisnil k sebi, ali, kako bogokletno, za vašo mizo kaj pojedel.
Polagam vam na srce – z moškim, ki ste ga spoznali, se pogovarjajta še naprej, spoznavajta se, družita, uživajta bližino, odkrivajta skupne interese, bodita razposajena, dobre volje, dajajta se drug drugemu in – lepo vas prosim – nikar naj se vam več ne temni pred očmi, če bo svojim staršem kdaj namenil prijazno besedo. O vašem gospodu Preteklem pa tole. To, kako trenutno »leži«, ni več vaša skrb, še manj dolžnost, da ga poslušate, crkljate in da mu »razumevajoče« prisluhnete. Tako kot si je postal, naj leži, če ga kaj bode pod rebra, naj bo za pokoro.
Ob vsem, kar o vas vem zdaj, si ne morem kaj, da vas ne bi mičkeno postavila na realna tla, ko pravite, da sta »imela krasen zakon«. Veste, da vam tega ne verjamem. Kdaj, za vraga, je pa potem gospod Pretekli dobil čas, da je sedel k računalniku in iskal ženske po različnih klepetalnicah? V službi verjetno ne. Torej? Mar ni to, da je bil raje v stiku z računalnikom namesto z vami, namig, da pa je nekaj vseeno škripalo in ni bilo tako zelo idealno, kakor se vam danes zdi?
Nekako pač mislim, da moški ne skoči v posteljo s prvo žensko, ki jo sreča na internetu, niti se ne preseli čez noč k njej, kar pomeni, da je ta njegov šport trajal dlje časa, vi pa njegove odsotnosti niste niti opazili...
Nekaj mi pravi, da je moral biti slabič že takrat, ko sta živela skupaj, ne nazadnje jokcanje in klečeplazenje moškim ne šine ravno čez noč v glavo. Sicer ne omenjate, ali sta imela tudi otroke, verjetno ne, zato je prav, da z njim dokončno razdrete vezi in si začnete graditi svoje lastno novo življenje. Preden pa to storite, bi bilo dobro, če bi se še enkrat soočili z idealnimi predstavami, ki jih imate o svojem zakonu, kajti če ga boste preveč idealizirali, se utegne zgoditi, da nihče, ki ga boste še srečali, ne bo kos primerjavam.
Ne rečem, da je ta, ki je stopil v vaše življenje zadnji, gospod Pravi. Vseeno pa, lepo prosim, ne bodite prestrogi z njim zaradi malenkosti, ki ni vredna omembe. Pred vami so prazniki, preživita jih skupaj, sama. Če boste čuječi, boste v vajini komunikaciji našli marsikateri odgovor na vaše dvome, morda sicer skrit, a vendarle. Aha, da ne pozabim: bivšemu pa vseeno lahko podarite še nekaj za slovo. Kuharski tečaj, na primer. To pa res ne gre, da bi ob novi izbranki umrl od lakote.
