Milena Miklavčič, Nedelo
Vprašanje: Draga Milena, ko vam tole pišem, se jočem in spominjam svoje drage mame, ki je vedno znala najti pot iz težav. Sem vdova, stara malo čez 60 let. Lani sem šla v pokoj, pokojnina ni slaba, a z njo sploh ne znam več živeti! Imam veliko hišo, v kateri živim sama, želim jo prodati, pa mi otroka ne dovolita. Problem imam tudi z njima, saj sta nenehno brez denarja, čeprav dobro zaslužita. Konec meseca si prideta kaj sposodit, da jima lahko dam, si sama sposodim pri sestri. Darila, ki sem jih dala vnukoma za rojstni dan, pa so obležala kar nekje, ker kupljeno ni bilo primernih znamk. Včeraj je starejši odšel na smučanje v tujino, nekaj denarja sem mu posodila, jaz pa nimam niti toliko, da bi šla za kakšen dan v toplice. Fanta sta bila krasna, dokler nista dobila partneric, njima pa gre po glavi samo to, kako bi zapravljali in kam bi šli. Starejši ima okoli hiše dvakrat toliko zemlje kot jaz, pa mu raste trava, k meni pa hodi po zelenjavo. Res ne vem, kaj naj naredim, sinova sta vse, kar imam, vnuka tudi, nenehno pa mislim na to, da ne bi živela iz rok v usta.
Tilka
Odgovor: Ojej, Tilka, ste si pa res naredili pravo, pravcato zmešnjavo! A bova našli način, da zlezete na zeleno vejo, brez skrbi! Zato pa smo tukaj, da pomagamo, če le lahko, kajne? Pa najprej poglejva, kaj je dobrega in kaj slabega, kar bo treba mičkeno premakniti v drugo smer.
Dobro, če že ne odlično, je to, da ste zdravi, imate hišo, otroke in vnuke. Tudi nad višino pokojnine se ne pritožujete. Slabo pa je to, da od dobrega nimate kaj prida koristi. Kvečjemu obilo izgube. In to moramo spremeniti. Vzpostaviti neki nov red na kar se da neboleč način. Prepričana sem, da se s sinovoma ne želite prepirati, tudi meni kaj takega ne bi padlo na pamet. Prav tako dvomim, da sta snahi krivi za vse, kar vam postaja vedno bolj moteče. Ja, kar priznajte si, da ste ju razvajali, ko sta prišli k hiši, in potem jima je vaše crkljanje postalo samo po sebi umevno. Sicer pa: če bi imela sinova do vas pravi odnos, bi jima že znala reči ne, verjemite. Po naravi sem zelo praktična, zato vam ponujam nekaj nebolečih, a uresničljivih sprememb.
Ker živite v bližini fakultetnega centra, vam predlagam, da sobe v zgornjih dveh nadstropjih oddate študentom. Če boste imeli srečo, da bodo novi stanovalci mirni in neproblematični, sinova ne bosta sitnarila, finančno boste lažje zadihali in vam hiše ne bo treba prodati. Te pravice, da si finančno opomorete, posredno pa tudi onadva, vam pač sinova ne moreta odvzeti.
Vse stroške, ki jih imate s hišo in svojim skromnim življenjem, zapišite na papir, in ko prideta sinova na obisk, se posedite za mizo in z odkrito, umirjeno in prijazno besedo jima razložite, da tako ne gre več naprej, da preprosto ne zmorete. Če vas ne bosta želela poslušati, vztrajajte, naj si pač umijeta ušesa, da vas bosta slišala. Razložite jima svoje strahove, ki jih imate vsak konec meseca, ne nazadnje jima morate dati na znanje, da bi si za svoj (!) denar radi tudi sami kaj privoščili. Se bosta pač odrekla razkošju smučarije, če ga brez vaše pokojnine ne zmoreta!
Roko na srce, že prvič, ko sta kot odrasla in zaposlena prišla praznit vašo denarnico, ste naredili napako, da se niste pogovorili o pogojih. Veste, otroci kar mislijo, da imajo starši doma vrečo brez dna, v kateri se zmeraj kaj najde. Poznam neko gospo, samohranilko, garala je od jutra do večera, ker je želela hčerki kupiti opremo za njeno sobo. Končno se magični trenutek zgodi, a ko hči zagleda omare, obstane in jezno zarenči: »Pa zakaj si kupila modre, mar ne veš, da sem želela zelene?«
Marsikdo bi dejal, jej, jej, kakšna je današnja mladina, v bistvu pa ni čisto tako. Velik del krivde nosimo tudi starši, ker otrokom vse ustrežemo, kupimo, vse dovolimo, vse jim damo, četudi sami pogosto nimamo niti za osnovno preživetje.
Moje mnenje je, da otroci morajo vedeti, da ne živimo v razkošju, o tem se moramo z njimi pogovarjati. Živeti skromno na srečo ne pomeni, da živimo revno. Časi, v katerih smo, ko nam perejo možgane z nakupovalnimi centri, medijsko ponudbo blišča in razkošja, ko nam različne reklame dopovedujejo, da smo vredni manj kot nič, če si ne privoščimo tega ali onega, niso za nikogar lahki. Težko se je upirati skušnjavam, zlasti če se gibljemo v krogih, kjer smo na videz edini, ki nimamo dovolj denarja za življenje na malo večji nogi. Rekla bi, da tak vlak poskušata dohajati tudi vaša sinova, verjetno zato, ker se preprosto nočeta ali ne moreta prizemljiti. A prihajajo čudni časi, ko bo treba obrniti vsak evro, če bomo hoteli preživeti. Morda bo tudi vaša snaha spoznala, da lahko marsikaj prihrani, če ima okoli hiše vrt z zelenjavo, ne nazadnje si lahko po naporni službi med solato in korenjem pošteno oddahne. K delu naj pritegne tudi vaša vnuka, da se naučita, da sta roki ustvarjeni tudi za delo. Mislim, draga Tilka, da je bilo doslej pri vaši hiši marsikaj, če že ne vse, samo po sebi umevno. Vi ste imeli dolžnosti, otroci pa pravice.
Čas je, da se, ponavljam še enkrat, pogovorite. Morate pa biti odločni in vztrajni, ker če boste spet tiho in ponižni, se utegne zgoditi, da bo vaše životarjenje še slabše, ker se mu bosta pridružila jeza in vedno večje razočaranje.