Tiskane izdaje
Pismo bralke: Moj problem ni tako zelo hud, je pa neprijeten in moteč. Gre za odnose v pisarni v tropu žensk različnih starosti, zunanjega videza, vrednot. Na kupu nas je dvanajst in dva moška, kolo časa pa se je obrnilo tako, da sem po upokojitvi sodelavke med njimi zdaj najstarejša. Pri petdesetih letih se mi res več ne ljubi osem ur na dan prenašati čenč, obrekovanja, posmehovanja in podobnih nečednosti, ki so v takih okoljih že kar pravilo. Zlasti tri v vse vtikajo svoj nos, zanima jih zgolj slabo, kadar se komu zgodi kaj dobrega, se trudijo, da to ignorirajo. Šef neprijetnemu delovnemu ozračju, žal, ne namenja pozornosti. Vsakodnevno posedanje, kavice, glasno veseljačenje in zabavljaštvo, norčevanje in poniževanje tistih, ki nočemo biti v krdelu, je naporno in nerešljivo. Pred kakšnim tednom sem izvedela, da me ena od njih sočno obrekuje, češ da se je bojim, ker je sposobnejša od mene. To je zelo daleč od resnice, drži pa, da je ne maram. Ne zanima me ne ona, ne njen mož, niti otroci. Ne želim vedeti za njihove šolske ocene, kateri profesor jim je napravil krivico, kaj so dobili za rojstni dan in kako super boljši od vseh so. Ne zanima me popolnoma nič ne o njej ne o kom drugem, rada bi le imela mir in opravljala svoje delo.
Elvira
Milena svetuje: Draga Elvira, povsem razumem vaše težave, ki pa so – vsaj za današnje čase – po svoje izjema, če hočete, bolj kot ne bled odsev neke davne preteklosti. Do vašega pisma sem bila prepričana, da ni več delodajalca, ki bi v službi dopuščal takšne brezdelniške vragolije. Močno upam, da bo vaš krik na pomoč pritegnil tudi pozornost kakšnega šefa. Brez posebne zlobe predvidevam, da delate v javni upravi ali državnem podjetju. Namreč: nihče pri zdravi pameti, ki bi mu bilo mar za svoje podjetje, ne bi niti v sanjah dovolil, da se kakšne podobne anomalije zganjajo pod njegovo streho. Velik del krivde nosi tudi šef, ki nima pravih vodstvenih sposobnosti. Če bi jih imel, bi v vaši pisarni že zdavnaj naredil red in ženskam ustrezno dopovedal, da se v službo ne hodimo zabavat, ampak delat. V normalnih delovnih okoljih so ljudje plačani za opravljeno delo, ne za čvekarije, kofetkanje in drug ringaraja, o katerem pišete. V vaši pisarni se je čas očitno ustavil že pred več desetletji, ko je bilo to res nekaj samo po sebi umevnega, danes pa je – srčno upam – bolj izjema kot pravilo.
Če mene vprašate, vas je v pisarni tudi odločno preveč ali pa je organizacija na psu. Druge razlage ne vidim. Šef pa, zaradi ljubega miru, dopušča, da mu komandirajo podrejeni, namesto da bi bilo obratno. To preprosto ne gre! Verjetno mi boste dali prav, če zapišem, da se z zdrahami in opravljanjem najbolj ukvarjajo tisti, ki imajo petintrideset ur časa na dan! In ne vedo, kaj z njim. Če pa so, za nameček, v svoji srčni kulturi bolj plitki, potem vse tisto, kar je v njih negativno, v takšnih »ugodnih« razmerah prej ali slej udari na dan.
V službenem okolju, kakršno je vaše, marsikoga boli glava. Če vlada anarhija, lahko klevetanje pljuskne tudi čez meje pisarn in se razlije kot smrdeča gnojnica. Še včerajšnji tesni zavezniki pa se spremenijo v smrtne sovražnike.
Zavedam se, da je v pisarni, ki je prej kot ne podobno kurniku, težko delati. Če bi v trenutkih, ko jo zapuščate, pustili ušesa na mizi, bi že zdavnaj ugotovili, da so si tudi vas izposodile in vas obdelale po dolgem in počez. Nagnjenost k opravljanju je nagnusna stvar, saj z njim marsikoga ne le ranimo, ampak mu lahko sesujemo življenje. Saj veste, kako je, ko se kakšna velenovica izmuzne nadzoru in udari kot nož v hrbet? Ne bom pozabila vrstnice iz internata. Bila je skromna in tiha, z veliko težkih izkušenj še iz domačega okolja. Dekleta, s katerimi je v internatu delila sobo, so jo nekoč obdolžila, da je eni od njih nekaj ukradla. Resnica je, žal, prišla na dan prepozno, šele po njenem odhodu. Potem je odšla v tujino, kjer je med drugačnimi ljudmi dosegla zelo veliko tako na osebnem kot poklicnem področju. A ne bodi vrag! Ko se nam je prvič pridružila na nekem srečanju, so nekdanje zlobnice, ki so v štirih desetletjih na tem področju že večkrat diplomirale, za njenim hrbtom spet zlobno šepetale, poglejte jo, ta pa je tista, ki je kradla. Čeprav so zelo dobro vedele, kako je bilo v resnici.
Kaj bi svetovala vam? Glede na to, da štejete komaj petdeset let, vam je usoda namenila še kar nekaj let sobivanja s kolegicami v isti sobi. Da ste boljši od sodelavke, boste dokazali predvsem sami, in to z znanjem. Izobražujte se, naredite vse, da bo tega vedno več, ne manj. S tem bo raslo tudi vaše samozaupanje, hudobne besede vas ne bodo vrgle iz tira. Bodite do vseh enako prijazni, če je treba pomagati, ne držite križem rok. Nikoli, čeprav bi vas zamikalo, pa ne sodelujte v nobeni spletki. Predlagala bi vam, da zunaj službe začnete skrbeti tudi za svojo fizično in psihično kondicijo (za morebitno rekreacijo, branje knjig, za izobraževanje, svoje konjičke). Še nekaj moram reči: zgledi vlečejo, prej ali slej. Verjetno niso vse kolegice enako opravljive, in ko bodo videle, da ste začeli izstopati v pozitivnem smislu, vas bodo želele posnemati. Dovolj ste še mladi, da boste – če boste hoteli – počasi vnesli v službeno okolje nov veter, ki ne bo imel več vonja po lenobi in čvekanju. Pa držite pesti, da bo tole bral tudi vaš šef!
