Tiskane izdaje
Pismo: Komaj desetletno me je k sebi, v Slovenijo, vzela teta. Hitro sem se naučila slovenščine, s tetino pomočjo sem, kljub nasprotovanju staršev, z odliko končala srednjo šolo (pozneje tudi visoko) in se zaposlila. Čeprav po letih že odrasla, sem bila še zelo otročja, predvsem pa naivna. Že po kratkem času sem padla v oči šefu, začel me je vabiti na kavo, naredil je vse, da sva imela skupna nočna dežurstva. Po dveh letih sem zanosila, takrat se je ustrašil moje nosečnosti, pustil me je za malo več kot tri leta. Ko je spoznal, da od njega nič nočem, se mi je spet začel dobrikati. Popustila sem, ker sem ga neizmerno ljubila, saj je bil tudi prvi moški v mojem življenju. Sina sem vzgajala s pomočjo tete, zdaj je že študent, izjemno priden in tudi srčen človek. Za 40. rojstni dan so mi prijateljice kupile dopust v Grčiji. Tam sem spoznala moškega, ki mi je bil že od prvega trenutka neizmerno všeč. Prijateljevanje se je nadaljevalo, tudi ko sem se vrnila domov. Nastal pa je problem. Ljubimec, ki sem mu podarila 20 let življenja, me ne izpusti iz rok. Čeprav je star že več kot 75 let, še zmeraj uživa, če ima okoli sebe harem. Poleg žene tudi mene in verjetno še kakšno drugo žensko. Ko sem mu povedala, da sem srečala drugega, zahteva, da ga pustim in imam samo njega. Kaj bi vi storili na mojem mestu?
Milena svetuje: Draga Radmila, bila sem vesela vašega pisma, saj je med vrsticami velo veliko energije, želje po spremembah, po drugačnem življenju. Mislim, da se bo večina strinjala z vami, ko pravite, da si vsak človek zasluži začetek, pa ni pomembno, kdaj se mu ta prikaže izza ovinka!
Trdno sem prepričana, da vam ne bo težko, ko se boste tudi tokrat lotili dela. Pravzaprav ste, ne da bi se tega zavedali, že od otroštva upornica, marsikaj ste naredili po svoje. Samo pomislite, koliko poguma ste potrebovali, da ste se kot šolarka preselili v Slovenijo, ne da bi znali besedico slovensko! »Revolucijo«, tako bolj majceno in domala neopazno, pa vendarle, ste zanetili tudi takrat, ko ste se vpisali v srednjo šolo. Kljubovali ste sorodnikom, namesto da bi se zaposlili in del zaslužka pošiljali v domače kraje, ste raje zagrizli v šolske knjige. Nato se je zgodila ljubezen, ki spodnese noge marsikomu, vi niste bili ne prvi ne zadnji.
Vse, kar vam lahko rečem, je, da ste se, žal, znašli ob nepravem času na nepravem mestu. Moški, ki vas je ujel v svoje mreže, je bil izkušen, v najboljših letih. Kako oviti naivno dekle okoli prsta, je bilo zanj mala malica. Seveda ste mu že od prvega tesnejšega stika brezglavo pripadali, ne nazadnje je postal prvi moški v vašem življenju, zamižali ste na obe očesi, ko ste – zlasti pozneje – izvedeli, da je v posteljo vabil tudi druge ženske.
Ko ste rodili njegovega otroka, se je prelevil v moško revo, stisnil rep med noge in se potuhnil. Kdo ve, kako mu je šla vaša nosečnost do živega, revež se je verjetno tresel od strahu, ker se je bal, da bi mu naredili sceno in bi vsi izvedeli, kakšen barabin, sedeč na več stolih, je.
Ker tega niste storili, si je oddahnil, spet je začel prihajati v vas, očitno mu je bil med, s katerim se je sladkal, všeč. Škoda, če bi mu takrat zaprli vrata pred nosom – drugega si ni zaslužil –, bi bil ta gospod zdaj le še bled in nepomemben spomin, ki vam več kot toliko ne bi pomenil.
Noro zaljubljeni ste ravnali drugače, a za nazaj se zdaj, ko je čas za ukrepanje, ni treba sekirati. Preteklosti ni mogoče spreminjati, iz napačnih odločitev se lahko le učimo.
Zelo ljubo mi je bilo, ko ste zapisali, da od njega niste nikoli ničesar vzeli. Sami in s pomočjo tete ste si kupili stanovanje, prav tako ste vse najboljše zagotovili otroku. Naredili ste prav, da ste gospodu dovolili, da je vsaj takrat, ko je vajin sin postal srednješolec, sicer malo (pre)pozno, začel skrbeti zanj.
Seveda, v dvajsetih letih, kolikor je trajalo vaše odraščanje, ste končno dozoreli in se začeli zavedati, da je napočil čas, ko boste morali tudi sami zaživeti, in ne da ste še naprej nekomu privesek in na razpolago. Razumem, da za moškega ni lepšega kot imeti nekje žensko, ki ga vdano čaka in mora le zapiskati v piščalko, da pride k nogi. Več kot dve desetletji ste to počeli, saj ni čudno, da se je k vam – kljub drugim ljubicam – nenehno vračal!
Ta, ki ste ga srečali na dopustu, je bil kot dar z neba. Ne le zato, ker se z njim dobro razumete, temveč tudi zato, ker vam bo »pomagal«, da si boste uredili življenje tako, kot si zaslužite. Bojim se, da ljubimcu – glede na to, da vam ni bil nikoli »zvest«, če lahko uporabim oziroma izrabim to besedo –, ne pomenite več kot le zanimivo igračo, ki je noče izpustiti iz rok. Lasti si vas, čeprav mu ni nikoli niti na kraj pameti padlo, da bi zaradi katere koli ženske zapustil družino. Ob haremu, ki si ga je z desetletji ustvaril, se verjetno počuti podobno kot strasten zbiralec dragocenih znamk. Sem in tja vas obišče, da se prepriča, ali ste v njegovem albumu na istem mestu, kot vam ga je nekoč določil – ali ne.
Razumem, da imate močan občutek pripadnosti njemu, tako je zaradi števila let, ko ste se mu predajali. Ampak! Ne gre, da bi v srcu gostili dva moška na enakovreden način. Če ste se odločili za drugega, morate prejšnjemu reči nasvidenje in pika.
Pa res mislim, da ne bo tako težko! Morda bo gospod številka ena mičkeno bentil, vam celo grozil, vendar ne za dolgo. Od srca vam želim, da se rešite bremena in zaživite življenje v dvoje – tudi dobesedno. Če vas ima moški, ki ste ga našli, res rad, se bo preselil k vam, da bosta delila dobro in slabo, ne pa da bi bili tudi njemu le ena od postaj, kjer bo izstopil, kadar bo ravno pravšnje volje.
