Odnosi: Sem res služkinja sinove družine?

Babica hodi po otroka v vrtec, se z njima igra, dokler sin ali njegova žena ne prideta domov. V toplice gre lahko le, ko je sin na dopustu. Kaj svetuje Milena Miklavčič?

Objavljeno
17. avgust 2013 19.35
imo Z BABICO NA IZLET-ONA
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo

Vprašanje: Spoštovana Milena, oprostite moji slabi slovenščini, po skoraj 50 letih, kar sem v Sloveniji, govorim zelo dobro, pišem pa bolj slabo. Že skoraj dvajset let sem vdova, v tem času sem si pridobila krog prijateljic, s katerimi se tudi vsakodnevno precej družimo. Imam sina in dve hčerki, ki ne živita v Sloveniji. Sin se je pozno poročil, star več kot 40 let. Ker imamo zelo veliko hišo, živi, seveda, doma. Oba z ženo delata ves dan, otroka sta v vrtcu, moja naloga je, da ju grem ob 16. uri iskat in potem nanju pazim do prihoda staršev. Pri meni tudi jesta, se igrata. Imam ju zelo rada, vendar se mi zadnje čase pogosto dogaja, da sta mi v breme. Tudi prijateljice so nezadovoljne, pravijo, da se mladim preveč razdajam, in trdijo, da me izkoriščajo. Z njimi se strinjam, saj morajo one oditi domov, ko grem v vrtec. Poleg tega lahko gremo v toplice le takrat, ko imajo moji dopust. Počutim se nesvobodno. Ves čas sem med dvema ognjema in zato postajam vedno bolj nezadovoljna, pa vas prosim, da mi pomagate, da svoje težave vidim še z vašimi očmi.

Radoslava

Odgovor: Draga Radoslava, prav lep pozdrav, tak, v slogu nasmejanih in srčnih babic, pošiljam na vaš konec Slovenije. Upam, da se je nezadovoljstvo, ki vas je prevevalo pred poletjem, že porazgubilo in da je pri vas doma spet vse tako, kot mora biti.

Po moževi smrti ste morali skrbeti za tri otroke, da so prišli do kruha, vseeno pa ste si svojo samskost organizirali tako, da ste imeli – poleg dolžnosti – od življenja tudi še nekaj užitkov. Kot pravite, si partnerja niste iskali, ste si pa zato lahko ob pokojnini, ki jo prejemate po pokojnem možu in ni majhna, privoščili marsikaj. Na tak­šno prijazno svobodo, ko ves svet leži na dlani, se človek z veseljem privadi, kajne? V dolgih letih vdovstva ste spletli kar nekaj prijateljstev z ženskami, ki so bile – podobno kot vi – gospodarice svojega časa. Počasi, če sem vas prav razumela, ste se na druženje z njimi tako navadili, da v bistvu tičite skupaj večji del dneva. Medsebojno se vabite na kavo, na kosila, skupaj odhajate v toplice, na potovanja.

Idilo, ki vam je postala že sama po sebi umevna, pa kar naenkrat »zmoti« sin, ki se je na vaše presenečenje poročil, »naročil« dva potomca, s tem pa obrnil življenje v vaši hiši na glavo. Četudi živite vsak v svojem stanovanju, nič več ni tako, kot je nekoč bilo. Čez dan še gre, a se morate pod večer posloviti od vam zelo dragocenega miru, saj sta otroka živahna in vam včasih skačeta po glavi.

Po eni strani vas to zelo moti, po drugi pa ju imate neskončno radi. Zanju bi dali vse, a le, če bi sedela pri miru in ne bi motila vaših navad. Prav tako vas moti snaha, ki se prikaže ravno tedaj, ko ste s prijateljicami sredi vznemirljivega pogovora. Ali pa se na dvorišču znajde ljubljeni sin, ko bi bilo najmanj treba.

Zaradi tega se nenehno opravičujete prijateljicam, ki pokažejo, da jim ni po godu, da si vas morajo še s kom deliti. Pa ne le to: začele so sitnariti in vam vsiljevati občutke ogroženosti, češ da se mladim preveč »pustite«, da ste njihova služkinja, da to nikamor ne vodi in podobno. Draga Radoslava, takšne namige morava nemudoma razčistiti in jih postaviti na pravo mesto. Ni lepo, da to počnejo, vaše prijateljice vidim kot skrajno egoistične! V želji, da vas imajo le zase, so pripravljene v vašo družino vnašati razdor!

Bodite iskreni in si odgovorite na vprašanje: koliko časa so vam pihale na dušo, da ste začeli tudi sami razmišljati podobno kot one? Vas nič ne boli srce, ko rečete, da vam vnuka kar nenadoma nista več v užitek? Zaradi »prijateljskega« prišepetavanja sta postala celo breme. Če dobro pomislite, ste z njima komaj kaj: od štirih, ko ju greste iskat, do šestih, ko ju oddate v varno naročje njihovih staršev. Se vam ne zdi, da sta dve uri na dan za tiste, ki ju imate – kot pravite – najraje na svetu, tako malo, v bistvu skoraj nič, da o tem skupnem času z malčkoma sploh ni vredno izgubljati besed?

Zelo po žensko vas bom vprašala, draga Radoslava: vas od nenehnega babjega čvekanja nikoli ne bolijo ušesa? Vas prijateljice z vsakodnevnimi obiski nikoli ne utrujajo, vam nikoli ne zrastejo čez glavo? Morda boste rekli, da sem čudaška, a si niti v najbolj čudnih sanjah ne predstavljam, da bi imela trop babnic dan za dnem za vratom! Meni osebno bi se od takšne obremenitve prej ali slej zmešalo! Ne rečem sem in tja, pa kakšen skupni dopust, rekreacija in podobno. A da z njimi delim vsak vdih in izdih – ne, to pa ne! Če ste ženska iz pravega testa, iskreni do sebe in do navzkrižnega ognja, v katerem ste se znašli, recite bobu bob! Gospe se do vas obnašajo zelo oblastno. To ni prav in tega jim ne smete dopustiti. Bodite odločni in jim strpno, na zelo lep način povejte, da imate vnuka radi, da sta dve uri na dan pač tisti minimum, ki ga kot babica želite preživeti tudi z njima. To morate storiti čim prej, saj vas prijateljice, žal, izkoriščajo tudi zato, ker čutijo, da vas lahko obračajo na ražnju, kakor same hočejo.

Če boste po nepotrebnem zamudili otroštvo vnukov, boste nekoč, čez čas, s trpkostjo v srcu spoznali, kako neumno ste ravnali, ker so vam prijateljice pomenile več kot oni. Veste, prijateljice pridejo in gredo. Družina pa je tista, ki je del nas, med seboj smo, če imamo srečo, povezani tako v dobrem kot slabem. Nikakor pa družina ni nekaj, kar po potrebi vzamemo iz omare in jo, ko se je naveličamo, umaknemo izpred oči.

Želim vam vse dobro, veliko nepozabnih uric z vnukoma in – seveda, veliko prijetnega kramljanja s prijateljicami.