Tiskane izdaje
Pismo: Zadnje čase se mi je zgodilo veliko stvari, zdi se mi, da je znova prišel čas, da nekaj ukrenem. Kako – še ne vem. Za zdaj zbiram ideje. Odraščala sem v bratovi senci, nosila sem očala z visoko dioptrijo, tudi sicer nisem bila »lepa« na pogled. Od njega sem bila – kljub zdravstvenim težavam – uspešnejša. Neštetokrat sem jokala, ker nisem od mame dobila nobenega priznanja, nobene pohvale. Četudi se je do mene obnašala kot do manjvrednega invalida, sem se – na njeno zgroženost – vpisala na zelo zahtevno fakulteto in z odliko diplomirala. Hitro sem dobila službo, s prvimi zaslužki sem si z lasersko operacijo povrnila vid, pa tudi bolj spodoben zunanji videz, očala so, končno, romala v predal. Znova sem se rodila, a tudi »spremenjene« me doma niso sprejeli. Mama pravi, da se me ne more navaditi, zdim se ji »čudna«. Žal ji je v marsičem zelo podobna tudi šefinja. Naredi vse, da me tlači, zapostavlja, ne izogiba se niti mobingu. Vsi vedo za to, a molčijo, ker se je bojijo. Sodu je izbila dno zadnja pomembna izboljšava, s katero sem podjetju, v katerem sem zaposlena, prihranila veliko denarja. Namesto pohvale, morda tudi nagrade, sem bila deležna popolne ignorance, celo za lase privlečenih očitkov. Fant, ki je že leto dni v tujini, se name jezi, ker cincam in se mu ne pridružim. Kljub vsemu sem na dom zelo navezana, zato oklevam, čas pa teče.
Sedmica
Milena svetuje: Draga »Sedmica«, moram reči, da mi je bilo vaše pogumno, odločno in analitično pismo zelo všeč. Čeravno sem ga morala strniti v le nekaj stavkov in se bo zato komu zdelo, da ste jamrali, ni tako. »Spregovorili« ste skozi nekatere primere iz svojega življenja, ne da bi jim dodajali komentarje oziroma obrazložitve.
Nadvse sem bila vesela, ko sem videla, da vas domači nesporazumi niso spravili na kolena, temveč ste se ob njih učili in kalili. Takšnih sposobnosti nima vsak, zato pred vami – kljub rosnim letom, ki jih imate – snemam klobuk.
Morda boste nekoč za tiste starše, ki se mogoče niti ne zavedajo, da vseh svojih otrok nimajo enako radi, napisali kakšen priročnik, ki bo še toliko bolj dragocen, ker bo temeljil na vaših izkušnjah? Pismo, kakršno je vaše, ni edino, zato me zelo skrbi, kajti ob njih spoznavam, da starši niso takšni biseri, za kakršne se imajo.
Nisem strokovnjakinja, kljub temu pa (pre)pogosto opažam, da nekatere matere zelo rade igrajo »trpeče mučenice«. Tudi vaša je našla »sredstvo« za vzbujanje pozornosti v hčerkinem slabšem vidu. Ko omenjate, na kakšen način in kako pogosto ga je poudarjala, v želji, da bi se ljudem smilila, mi je hudo. Prav žalostno se je bralo tudi to, da ji je bilo nekako žal, ko vam je laserska operacija povrnila vid, saj ste ji iztrgali iz rok nekaj, zaradi česar je bila deležna pri bližnjih usmiljenja in pomilovanja.
Na srečo je bil vaš značaj precej neukrotljiv, pokončen in se niste pustili izrabljati niti tedaj, ko ste bili še otrok, kaj šele pozneje. Veseli me, da se zaradi takšnih izkušenj niste spremenili v cmeravo dekle, ravno nasprotno: zrasli ste v samozavestno osebo, ki zaupa vase.
Niti v najbolj drznih sanjah, to razumem, niste pričakovali, da boste ob nastopu službe že prvi dan trčili v nekoga, ki bo v vaših sposobnostih nagonsko zaznal močno konkurenco. Slabiče, ki se raje izživljajo na takšnih, kot ste vi, namesto da bi se vzeli v roke in jim postali enakovredni ali celo boljši, žal, najdemo na vsakem koraku. Zato se nikar ne tolažite, da se jih boste, ko boste morebiti odšli v tujino, za veke vekov znebili.
Malo za šalo, malo zares vas tudi vprašam: si predstavljate, da zaradi enega polža, ki ga najdete v solati, te ne bi hoteli nikoli več jesti? Vidite: ne gre. Na življenje se pripravljamo tudi tako, da zoprnije spreminjamo v korist zase. Saj nismo kakšne reve, mar ne?
Seveda, lahko potrpežljivo čakamo in se tolažimo, da za vsako rit raste palica. A je navadno tako, da v trenutku, ko takšna palica doseže svoj cilj, nas ni zraven.
Mladi ste še, vi potrebujete akcijo! Ne pozabite, ste polni znanja, v sebi skrivate tudi nemalo pozitivne energije in polno sposobnosti. Inovacije, za katero ste zaslužni, vaša šefinja ne bo mogla kar v nedogled pokrivati s klobukom. Razgovorite se o njej, magari če se znajdete v medijih. Zakaj ne?
Mene (in verjetno še koga drugega) sprašujete, ali bi šli v tujino ali ne. Verjemite, iz vsega srca vam privoščim, da bi se odločili prav, zagrabili priložnost in se preselili v novo okolje, kjer znajo mlade, inovativne, sposobne, zelo delovne ceniti bolj kot v mračnjaških in komolčarskih okoljih, kakršnemu zdaj pripadate. Mladi ljudje si morate nabirati izkušenj, iti po svetu in spoznavati tudi druge kraje in ljudi. Med njimi bo, verjemite, celo nostalgija po domačih, po okolju, ki ga imate radi, dobila drugačno barvo. Vsekakor pa je že skrajni čas, da se osamosvojite, zaživite s fantom, in ne da se vsak petek vdano vračate pod domačo streho, kjer vam s takšnimi in drugačnimi »špikanji« jemljejo energijo in lomijo samozavest.
Ljudje, kot ste vi, potrebujejo veliko zraka za dihanje, zato morate storiti nekaj prelomnega, da vas okolje, ki vam ni najbolj pisano na kožo, ne bo posrkalo vase.
Bodite drzni, odločni, ne ustrašite se svojih odločitev. Za cincanje, ždenje na zapečku bo čas, ko boste stari sto let. A se bojim, da tudi takrat gospe vašega kova še zmeraj ne bodo sedle k počitku!
