Tiskane izdaje
Vprašanje: Tudi jaz želim slišati nevtralno mnenje, zato se – polna jeze – obračam na vas. Sploh ne vem, kje bi začela, ker se je v petih letih nabralo vsega preveč. V fanta, s katerim sem še zmeraj, sem se zelo noro zaljubila. Bila sem slepa in gluha za vse drobne signalčke, ki so me opozarjali, da moram biti previdnejša. Na primer: šla sva večerjat, pride natakar in on – ne da bi me vprašal, kaj želim jesti – naroči za oba isto. Trajalo je dve leti, da sem ga tega odvadila. Bilo je obdobje, ko sva seksala le takrat, ko je bil on »za«, imela sva veliko pogovorov, da zdaj upošteva tudi moje želje. Ko sem bila prvič pri njih doma, sem že po petih minutah ugotovila, da so vsi polni egoizma. Pred kratkim je mati opozorila mojega fanta, da je že čas, da se poroči, ker želi »vzgajati in razvajati vsaj vnuke, ker za lastna otroka ni imela časa«. Počutila sem se ponižano – kot kakšna številka. Ker imajo doma ogromno hišo, je fant (ne vem še, s čigavo pomočjo) ugotovil, da bi si stanovanje lahko uredila kar tam. Ko sem naslednjič prišla na obisk, so mi njegovi porinili pod roke nekakšno izjavo, s katero bi se morala zavezati, da ne bom ničesar zahtevala od njih, če bova šla narazen. Bila sem v šoku (sem še), fant je dejal, da sploh ni »tako grozno«, kot hočem videti. Da je menda tak pravni red povsod.
Romana
Odgovor: Draga Romana, ob branju vašega pisma sem bila res brez besed. Spraševala sem se, mar v vas ni prav nobenega uporniškega duha, da ste žalitve, ki ste jih doživeli nazadnje, kar pogoltnili? Zavedam se, da je ljubezen slepa in da marsičesa noče videti, vseeno pa se mi zdi, da so okoliščine, v katerih ste se znašli, nemogoče. Egoizem je neke vrste sodobna bolezen, kdo ve, ali se sploh lahko pozdravi.
Pravite, da imajo tudi vaše prijateljice podobne težave, zato menite, da nič ne pridobite, tudi če fanta zamenjate, ker so vsi enaki. Ne bi se strinjala z vami! Priznam, da je generacija, ki ji pripadate, res precej vase zagledana, drznem pa si reči, da vsi starši vendarle niso vzgajali svojih otrok v takšnem duhu.
Kakorkoli obračate, imate le dve možnosti: da se s fantom razideta ali pa se psihično pripravite na večno odpravljanje egoistično obarvanih razmerij. Hipotetično vam verjamem, da je vaš fant pravzaprav prijeten, ko mu s potrpežljivostjo in argumenti vtepete v glavo, da je partnerstvo dvojina, in ne ednina. A se bojim, da je egoizem pil že z materinim mlekom in ga bil deležen še z vzgojo, tako da je globoko zasidran v njegovi duši in tudi glavi. Že od malega je navajen na »jaz«, kajti nihče ga ni učil videti sočloveka – v dobrem in slabem. Imeti mora svojo sobo, računalnik, avto, svojo kopalnico. Bi ga vrglo na zadnjo plat, če bi ugotovil, da ste uporabili njegovo brisačo?
Že takrat, ko je – ne da bi vas vprašal – naročil natakarju večerjo, bi vam morale posvetiti vse rdeče luči. Da ste onemeli od šoka, ni izgovor. Prav tako si ne predstavljam, da ste zamižali na obe očesi, ko je med vašo odsotnostjo v sobici, kjer ste bivali – meni nič, tebi nič – zamenjal omarico za čevlje. V bistvu, kot pravite, sploh ni nikoli čutil, da dela kaj narobe. Zanimivo: ko ste začeli godrnjati, ko ste uvideli, da vam bo šlo partnerstvo v franže, če ne boste vajinega odnosa spremenili, se je začel učiti in bil z nekim časovnim zamikom celo dober učenec. Mika vas, kajne, draga Romana, da bi vam zato vseeno svetovala, da imejte z njim, morda, še malo potrpljenja, ker ni še vse izgubljeno?
Naj bo, a le pod nekaterimi pogoji.
Prvi bi bil, da se z njim zelo odkrito in argumentirano pogovorite o vsem, kar vas moti. Bodite dosledni, lahko tudi ostri, čeprav imam občutek, da si bolj malo upate, ker je on dosti bolj dominanten. Pa tudi sicer potrebujete nekaj »časovnega zaleta«, preden vam dvigne pokrovko. Morda se vam bo zdel moj predlog nenavaden, a ga vseeno zapišem. Vaš partner je živel v družini, kjer imajo vsega v izobilju, mar jim je le zase in za lastno udobje. V Sloveniji je veliko družin, ki živijo na robu obupa. Poiščite kakšno od njih v svojem okolju in ji poskušajte pomagati. Naj fant vidi – če ne pri sebi, pa pri vas –, da so občutki, ki nas napolnijo takrat, ko delimo, ko naredimo nekaj dobrega, nezamenljivi.
Naslednji korak, ki ga morate storiti, če, seveda, želite z njim ostati »do konca dni«, je, da mu zelo odločno poveste, da se po poroki ne nameravate preseliti po streho njegovih staršev. Prav tako mu mora postati jasno, da z vajino bodočnostjo ne mislite barantati, ji določati cene s t. i. »pravnim redom«. Kar bosta ustvarila, bo od vsakega polovica – ali pa nič.
Otroci, če jih bosta imela, ne bodo nikoli smeli postati predmet barantanja! Nikakor ne dopustite, da o vas razmišljajo kot o nekakšni »nadomestni materi«. Za takšen biznis naj se morebitna tašča krepko obriše pod nosom!
Bojim se, da ste bolj ko ne šibki in negotovi, da se takšnih, kot je vaša bodoča žlahta, hitro ustrašite in si ne upate dosti ugovarjati. Zato vam zelo iskreno in odločno namignem, da bo najbolje, če najprej spremenite predvsem sebe, ker nočem, da bi vas kdaj kakšni egoistični piši upognili in zlomili. Za karkoli se že boste odločili, boste potrebovali notranjo moč in veliko odločnosti.
