Tiskane izdaje
Pismo: V tišini poznega večera se obračam na vas, ker res ne vem, kaj naj naredim. Na videz smo urejena družina, otroka sta še najstnika, ne prepiramo se, čemu bi se, saj tako ne bi imelo smisla, zmeraj mora biti po njegovem, tudi denarja nam, teoretično, ne manjka. Namesto da bi uživali življenje, se nenehno nečemu odpovedujemo. Mož je namreč do nas nemogoče škrt in niti misliti si ne morem, kaj bi bilo, če ne bi hodila v službo. Pred prijatelji se sicer rad baha, ne zdi se mu škoda ne časa ne denarja za družbo, ki ji pripada, doma pa pazi na vsak evro. Na dopustu nismo bili že več kot petnajst let, najmlajši sin, ki obiskuje šesti razred osemletke, ima srečo, da bo letos videl morje organizirano, s šolo. Za hrano na mesec ne porabim več kot 250 evrov, po drugi strani pa smo v zadnjih letih kupili več stvari, ki se mi zdijo nepotrebne. V kleti si je zase uredil krasno sobo za fitnes, na primer. Če pa vidi, da grem k frizerju, ga teden dni boli glava zaradi »metanja denarja skozi okno«. Pa da ne boste mislili, da izhaja iz socialno šibke družine! Sploh ne. Skopuh je bil že njegov oče, družina pogosto ni imela kaj jesti, on pa je vsako leto kupil nov tovornjak, ker je bil avtoprevoznik. Pa bi še potrpela, če bi bil mož malo bolj nežen in ljubeč. V postelji se obnaša kot hlod, pogosto imam občutek, da se mu zdi škoda tudi tistega časa, ko se, če gre vse po sreči, enkrat na mesec ljubiva. Največja ironija pa je, da me zmeraj in povsod hvali, da je zaradi mene srečen v zakonu, ker sem, po njegovem, zelo pametna in dobra žena. Meni pa je takšnega življenja brez vsebine in čustev zadosti.
Brusnica
Milena svetuje: Draga Brusnica, četudi sva se pred objavo pogovarjali že po telefonu, se mi zdi, da je prav, da se nekatere nedorečenosti tudi zapišejo. Za vsak primer, če sva v klepetu kaj pozabili povedati. Razmišljala sem o vaših besedah, ko pravite, da se mi na daleč vidi, da me ženske, ki so vdane v svojo usodo, ki se nočejo boriti za cilje in boljši jutri, jezijo. No, morda je res, ne zanikam, saj ne nazadnje ne razumem niti moških, ki se spremenijo v hišne copate in dovolijo, da jim kdorkoli – od žene do tašče – cepi drva na hrbtu.
Če se dva človeka poročita iz ljubezni in si obljubita, da bosta skupno pot načrtovala v dobrem in slabem, si pač ne predstavljam, da se potem, v nadaljevanju, eden od njiju popolnoma podredi drugemu. Žal je že tako, da se nekateri vzorci podedujejo iz roda v rod, a stare čase bi še razumela, saj je bila ženska povsem odvisna od moške dobre volje, ker sama ni imela nikakršnih prihodkov. Danes je drugače. Če pa je kakšna tako nora, da s svojim zaslužkom raje financira moške skušnjave, kot da bi poskrbela za normalno življenje in kakšen bonbonček sem in tja, ni kriv partner, temveč ona sama. Na to, da si vaš najdražji privošči marsikaj, drugim pri hiši pa ne dovoli pobrati s tal niti drobtinic, je sicer res skregano z vsako logiko, vendar ste takšno igro nekoč, hote ali nehote, sprejeli in zdaj bo potrebnega veliko truda, da boste spremenili pravila. Mimogrede naj dodam, da me je pošteno strah, kaj šele bo, ko si bo druga generacija zelo egoističnih, permisivno vzgojenih otrok začela spletati gnezda …
Težko verjamem, da so bili odnosi v znamenju »zame vse, zate pa komaj kaj« značilni že za prve dni vajinega skupnega življenja. Ne nazadnje ste sami pritrdili, da ste mu stregli spredaj in zadaj, ga imeli za nekakšnega carja, za katerega tudi najboljše ni bilo dovolj dobro. Še več: podobnega razvajanja sta deležna tudi sinova, ki imata že danes dve levi roki – bog pomagaj, kaj šele bo ...
Zavedam se, da od mene pričakujete tolažbe ali vsaj kanček upanja. Ne enega ne drugega vam ne morem dati. Dokler stojite do vratu v vodi, je nemogoče pričakovati, da bodo vaša oblačila suha. Slovenci zelo radi uporabljamo zoprno, za vaše trenutno stanje tudi uničujoče pravilo, da bo že kako. To nas sili, da se vdamo v usodo, da se ne borimo in ne segamo po zvezdah.
Raje čakamo in čakamo in čakamo na čudeže, namesto da bi zagrabili življenje za roge in se premaknili z mesta, na katerem capljamo. Tudi vi se bojite sprememb, čeprav neznatnih. In to kljub temu, da veste, da se do izpolnitve skritih želja pride tudi z majhnimi koraki, ki nikogar ne »bolijo«. Zakaj ne bi letos kupili kolesa in kolesarili? Začeli hoditi v hribe? Nabirali borovnice, zdravilna zelišča?
Aktivne počitnice so vendar neprimerljivo boljše od poležavanja na plaži! Sploh pa, če jih boste preživeli skupaj ali vsaj s sinovoma. Fanta sta že zadosti velika, da lahko spoznata, čemu imamo roke, in ne da za računalnikom, s čipsom in kokakolo pred seboj čakata, da pridete domov iz službe.
Izkoristite prosti čas in ju naučite kakšne praktične veščine, nekoč vam bosta globoko hvaležna. Ko bo mož videl, da je njegov »predpražnik« oživel, ko se boste vrnili s kakšnega pohoda v naravo prijetno utrujeni, obenem pa nasmejani in polni energije, se bo, prepričana sem, tudi hlod prebudil. Pa srečno in v akcijo! Pa ne bojte se, če bo kdaj deževalo in vas bo vreme pustilo na cedilu! Pomembno bo le to, da so se vaše gore začele premikati!
