Tiskane izdaje
Vprašanje: Spoštovana, računam na vašo poštenost, upam, da me ne boste razočarali in po žensko zavrnili oziroma se mi posmehovali. Nedavno smo morali mojo mamo dati v dom, zaradi česar je v našem gospodinjstvu nastala gromozanska vrzel. Vedno bolj se zavedam, kakšno srečo smo imeli, da nam je več kot 20 let stregla, skrbela za otroke, kuhala, prala, pospravljala. Žena ima že od nekdaj dve levi roki, rada igra utrujenost, še raje vabi prijateljice, z njimi poseda ob kavi, gre na košarko (včasih jo je aktivno igrala), namesto da bi se posvečala družini. Čez noč je s taščo, mojo mamo, izgubila služkinjo, tega se boleče zaveda, zlasti kadar mora za kakšno delo poprijeti tudi sama. Nikoli si ne bi mislil, da ji bo skrb za gospodinjstvo povzročala takšne težave! Moram reči, da sva doma v glavnem sama, sinova sta tudi športnika in popotnika, vrneta se šele septembra, ko se jima začne obvezna praksa. Vsa ulica se že po tihem norčuje iz žene in njenega tarnanja, vsi vedo, da zelo zameri, če prijateljice ne pritečejo in je ne poslušajo ter tolažijo. Za njenim hrbtom pa jo opravljajo, po mojem povsem upravičeno, saj taka reva pa spet ni! Danes, na primer, je izkoristila nadure, da bi pomila okna, eno je res, druga (devet) sem jaz. Zdaj leži, ali kar že počne v spalnici, ne preverjam. Veste, za njene igrice nimam več potrpljenja, saj imam zadosti skrbi s preživetjem v službi. Ženo imam drugače rad, jo spoštujem, ampak to, kar zdaj počne, presega vse meje.
Matevž
Odgovor: Z ženskami so pa res križi in težave, kajne? Nekatere so preveč pridne, pa zato nimajo časa za moža, drugim se fučka za gospodinjstvo, raje uživajo s prijateljicami, pa soprog spet ostane na suhem. Vaša žena je, milo rečeno, tudi razvajena. Če vse, kar ste napisali, drži, potem ji nikoli ni bilo treba za nič skrbeti, zmeraj je bila pri roki tašča, odkar nje ni več doma, ste vskočili vi. Zaradi nekaj oken, ki jih je treba spraviti v red, pa normalen človek ne vzame dopusta, ali pač?! Ko sem brala vaše pismo, se mi je zdelo, da mi hočete povedati, da še sam Kristus ni tako trpel na križu, kot trpi vaša žena, kadar mora doma malo pomigati. Dajte, no, dajte, saj ni iz cukra! In to pri dveh odraslih ljudeh, takšno gospodinjstvo, s kuhanjem vred, je bolj za šalo kot zares.Pa se najprej osredotočiva na ženino utrujenost. Za vsak primer, da ne bi bili krivični do nje!
Namignite ji, naj si da pregledati ščitnico, morda še kaj drugega, kar bo odredil zdravnik, in če bodo izvidi briljantni, jo le vzemite v roke in ji mičkeno izprašite vest, kaj je narobe, da ji je lažna utrujenost tako zelo pri srcu, da se mora kar naprej zatekati v njeno naročje. Če sem iskrena, bi sem in tja tudi meni, kot vsaki drugi, godilo, da bi kdo drug kaj postoril v mojem imenu. Žal se čudeži ne dogajajo, zato mi je gospodinjstvo del vsakdana, enako tudi kosilo, ki ga postavim na mizo. Vaši ženi ni bilo treba nikoli za nič skrbeti.
Ko se je vrnila iz službe, jo je zlata tašča vprašala, ali je že kaj lačna, žejna, ona se je zgolj predajala razkošju dobrot, ki so se znašle na pogrnjeni mizi. Tašča je šla iskat otroka v šolo, vozila ju je na treninge, celo v toplice ju je vzela, da sta si vidva lahko doma »odpočila«. Od česa pravzaprav? Na kratko bi lahko rekla, da ste z nenehno pripravljenostjo in uslužnostjo, tako vi kot vaša mama, iz žene naredili invalida, saj ste jo zavijali v vato in skrbeli, da ji ni padla krona z glave. Se z ženo niste nikoli pogovarjali o dolžnostih, ki jih imamo, če živimo pod isto streho? Pa kdo je za kaj odgovoren? Je imela žena zmeraj občutek, da je kraljica, drugi pa njeni podaniki? Mar pri vas ne vlada (ne)napisano pravilo, da kosilo pristavi tisti, ki pride prvi? Da kopalnico spravi v red ta, ki jo zasvinja?
Danes, ko živimo na vsega 80 kvadratnih metrih, je tako imenovanega hišnega »dela« tako malo, da o njem, ponavljam, ni vredno izgubljati besed. Pa še tole, da ne pozabim: če živimo v partnerstvu, potem je partner po pomembnosti na prvem mestu, skrajni čas bi že bil, da se tega zave tudi vaša žena. Prijateljice, sodelavke, žlahta in vse drugo pa takrat, ko imamo čas. Bojim se, dragi Matevž, da sta se z ženo že davno pred odhodom vaše mame oziroma njene tašče v dom znašla na dveh ločenih otokih, med katerima ni kakšne posebne komunikacije.
Ste se že kdaj vprašali, zakaj so ji prijateljice ljubše kot vi? Ste že kdaj na skrivaj vlekli na ušesa, o čem se pogovarjajo, kaj si delijo, da tudi dva dni ne morejo zdržati vsaksebi? Se je žena, morda, naveličala vaše družbe, ste do nje preveč ustrežljivi, ji prepogosto jeste iz roke in vas zato ne ceni? Veste, ženske s(m)o včasih čudne: strašno si želimo moškega, ki bi nam bral želje iz oči, hkrati pa po tihem hrepenimo, da bi nam kdaj rekel ne in se obnašal kot pravi dedec …
Vaša mama je verjetno zlata ženska, pa ne le zato, ker vam je dan za dnem stregla, temveč ker ji ob snahi, ki je imela dve levi roki, ni nikoli prekipelo.Z razvajanjem vam je naredila nemalo škode. Zdaj, ko je žena padla na realna tla, se ne znajde in ji je vse odveč, kar je razumljivo: z dobrega iti na slabše je veliko teže, kot če se nam zgodi obratno. Sanja se mi ne, s kakšno metodo bi lahko ženo, ki ima zdaj, če prav računam, tam okoli 45 let, česa naučili oziroma ji odprli oči. Svetujem vam, da raje vzamete v roke sebe.
Ne nasedajte več na neko kvazi utrujenost. Nanjo bi se, navsezadnje, lahko izgovarjali tudi vi, saj je vaše delo precej naporno in še vražje odgovorno. Če res prihaja domov dve uri pred vami in čaka, da kosilo pristavite vi, jo kakšen teden brez škode pustite lačno, vi pa si privoščite kaj za pod zob v kakšnem lokalu.
Pa kaj potem, če bo njeno spodnje perilo ležalo vse križem po kavču, ji bodo že prijateljice, prej ali slej, povedale, da je taka malomarnost neprimerna. Saj se bo ona vdrla v tla od sramu, ne vi. Lepo je, da jo imate radi, ampak – mičkeno imejte radi tudi sebe. Žena je vaša partnerica, vaša sopotnica – ni pa vaš otrok! Z obveznostmi, delom in dolžnostmi v družini je podobno kot s sladkorčki: deliti si jih je treba!
