Polet: Spremembe? Če je volja, v pol leta!

Iztočnica za pogovor je bila jasna: odhod vrhunskega ortopedskega kirurga in vodje Iniciative zdravnikov za transparentno in strokovno javno zdravstvo Danijela Bešiča Loredana, dr. med, v Švico. Pravi, da v matični ustanovi že nekaj let ne najde več pravega delovnega smisla. In da ima dovolj šikaniranj, povezanih z njegovim aktivizmom za boljše zdravstvo v Sloveniji.

A čeprav se bo Sloveniji zgodil še en nepotreben beg možganov, se Da­nijel Bešič Loredan, med dru­gim tudi aktiven član humanitarne or­ganizacije Zdravniki brez meja, delovanju v iniciativi ne bo odpovedal. In bo v boju za boljši jutri vztrajal še naprej.

Ali se vam razmere v Sloveniji zdijo že zdaj brezizhodne ali odhajate tudi zaradi boljših plačilnih pogojev?

Ponudbo sem dobil že leta 2009. A takrat sem bil še dovolj naiven, da sem ostal tu. Verjel sem, da lahko še veliko naredim, spremenim. Poskušal sem principe in filozofijo, ki sem jih spoznal v tujini, prenesti k nam, a sem ugotovil, da to ni mogoče. Po dveh letih sem prenehal opravljati operacije gležnja in stopala, ker je vse skupaj postalo nemogoče: čakalna doba je bila dve do tri leta, imel sem 500, 600 pacientov, ki so čakali na poseg. Vsa moja opozorila enemu ministru, drugemu ministru, direktorju so ostala brez odgovorov. Vrnil sem se k operacijam umetnih kolkov in kolen. Na koncu je pač tako, da ugotoviš, da je sistem zaprt, da so vloge razdeljene in da so večne. Potem sva prek inicative z dr. Erikom Brecljem odprla konkretne in tudi težke teme za zdravnike, in v matični bolnišnici sem ostal praktično sam. Ne gre za šikaniranje na odprti sceni, gre za govorjenje pacientom, kako da sem slab, za drobna podtikanja, izolacijo. Ko v kolektivu, v katerem je ključno, da vladata solidarnost in kolegialnost, tega ni več, moraš oditi. Zame je to strokovno, pa tudi finančno, gotovo velik izziv.

Kaj to pomeni za nadaljnje delo iniciative?

Mislim, da nič slabega, saj bom bolj neobremenjen. Imam približno 12 mesecev, da se odločim: ali se tu kaj spremeni in se vrnem ali pa ostanem v tujini. V tem času bom po deset dni v Švici in štiri dni, za ini­ciativo, doma. Po enem letu pa se bom mo­ral odločiti - če bo vse v redu, seveda -, ali bom sprejel delo za nadaljnjih šest let.

Veliko govorite zlasti o klientelizmu in korupciji. Koliko je tega v resnici v zdravstvu in zakaj so tako odprte poti za vse to, kar trdite, da se dogaja?

Upam, da bodo vsi pristojni organi, ki smo jih obvestili o nepravilnostih, tako komisija za preprečevanje korupcije kot tudi nacionalni preiskovalni urad, nekaj naredili in dali od sebe. Material, ki smo ga jim posredovali, ni slab, ima veliko vsebine.

Zakaj je to tako? Ker smo v 15 letih dovolili, da je nastala siva cona, megla raznoraznih interesov, od dobaviteljev do zavarovalniškega sistema. Namesto da bi bila država zainteresirana za to, da bi imela močne javne bolnišnice ter jih razmejila od močnih zasebnih bolnišnic, je seveda laže, da se v javni ustanovi dopoldne dela, popoldne pa se vse tisto, kar bi se moralo narediti v javnem sektorju, naredi v zasebnem ali polzasebnem. Potem pa pacient pride nazaj v javni sektor, na napotnico. Tako ne glede na to, ali delaš prav ali narobe, ostaneš tam, kjer si. Tega zunaj ni.

Gre za vedno iste ljudi v ozadju, ki vodijo zdravstvo, razlog je pa samo eden - denar. V zdravstvu je in bo vsako leto na voljo 3,3 milijarde evrov. Tu bo vedno denar, ker ga dajemo ljudje. Tudi če nimaš denarja za obleko ali če si mogoče lačen, boš takrat, ko je treba za določen zdravniški pregled plačati, plačal.

Danes je denar samo še v energetiki in v zdravstvu. Če to »zapreš«, si brez vseh sredstev, ki si jih vajen vsa ta leta dobivati - ne da bi veliko delal.

Celoten pogovor preberite na www.polet.si ali kliknite TUKAJ!