Jasna Kontler - Salamon
Adela Kelhar je že 43 let zaposlena v nekdanji Vzgojni posvetovalnici Maribor, zdaj Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor, 30 let pa je dejavna tudi v prostovoljstvu. V široki slovenski javnosti se je pojavila enkrat samkrat, namreč pred tremi leti, ko je bila nominirana za Slovenko leta. Sedeminšestdesetletna sociologinja je dolgoletna organizatorka prostovoljnega dela z otroki in tudi izvajalka številnih delavnic, zasnovanih po Glasserjevi teoriji svobodne izbire, na katerih se odrasli učijo, kako živeti s seboj in z bližnjimi.
Zanimanje za Adelo Kelhar pri meni je vzbudila prijateljica, ena od njenih učenk, ki se je zapovrstjo vpisala že na tri njene delavnice in mi vsa navdušena razlagala, kako so ji te popolnoma spremenile življenje. Prej se je zaradi nesporazumov s partnerjem in odraščajočo hčerko velikokrat počutila povsem obupano, zato je imela tudi že zdravstvene težave, Kelharjeva pa jo je, mi je zatrjevala, naučila, da zna na probleme pogledati drugače. Dobili sva se v prostorih svetovalnega centra ob Dravi, uro pred začetkom njene večerne šole. Med pogovorom so se učenci počasi nabirali, a naju nihče ni zmotil. Dokaz spoštovanja.
Kako ste ugotovili, da imate poseben smisel za delo z ljudmi?
To se je pokazalo zelo zgodaj, najbolj, ko sem učila na osnovni šoli v Dornavi. Tam sem imela v razredu deklico, ki je bila ponavljavka in kolovodja razreda, kadar v njem ni bilo učitelja. Pod njenim vodstvom so vse mogoče ušpičili. Nekoč pa smo imeli športni dan in tam ni vedela, kako bi se mi približala. Imela sem kolo, prišla je tja, prijela za krmilo in tiho stopala ob meni. Tudi jaz nisem nič rekla, ker sem spoštovala njen molk. Na koncu pa se je le oglasila in rekla: Moji mami nič ne povejte, kakšna sem v razredu. Jaz pa sem rekla: Prav. In kaj se je potem zgodilo? Takšen preobrat, da se je začela učit predmete, ki sem jih jaz učila, in začela dobivati dobre ocene. Kolegi niso mogli verjeti. Izdelala je razred, pozneje je postala uspešna žena in je še vedno uspešna na svoji življenjski poti.
Očitno ste radi učili. Zakaj ste vendar šli v drugo smer?
Kakor veste, sem učila s srednjo šolo. Nekoč mi je neki kolega rekel: Kaj boš ti, ki nisi nič? Da mi lahko nekdo reče kaj takega, je bilo zame nekaj groznega. Rekla sem si, da si česa takega nikoli ne bom več dovolila. Zato sem se znova vpisala na študij. Takrat je brat ravno končal fakulteto, očetova družinska pokojnina mi je bila na razpolago in tako sem šla v Ljubljano. Ker so me zanimali ljudje, sem za študij izbrala področje socialnega dela, pozneje pa sociologijo. Očitno sem izbrala prav, saj v tem delu vztrajam že zelo veliko let.
Vas kdaj zamika, da bi izpregli, se upokojili?
Za zdaj še ne. Še vedno rada delam in moja sreča je, da mi je poklic kot hobi. Nikoli me ni zamikalo, da bi odšla iz svetovalnega centra, ker mi je ta dal možnost za strokovni razvoj, pred dobrimi dvajsetimi leti me je tudi podprl, ko sem si zaželela pri delu ubrati novo pot. S kolegico sva leta 1989 uvedli šolo za starše, nadaljevala sem že sama, in sicer šolo za kakovost življenja. Zdaj vodim delavnice Učinkovito starševstvo, Učenje dobrega mnenja o sebi, Kakovost življenja v štirih stopnjah, Ostaniva skupaj, Kako se bolje razumeti z najstnikom, Poti do duševnega zdravja in Učenje o duševnem zdravju. Vmes sem pridobila tudi certifikat Inštituta Williama Glasserja. Prevzela me je namreč Glasserjeva znanstvena teorija, ker se mi zdi zelo učinkovita in resnična. Govoril, da je človek motiviran znotraj sebe in da ga gensko zapisane potrebe ženejo, da rad sodeluje z ljudmi, želi biti spoštovan, svoboden in ustvarjalen. Po domače bi temu lahko rekli, da si ne sme nihče dovoliti, da ga drugi komandirajo, in tudi sam ne sme nikogar komandirati. Vsak človek lahko iz sebe naredi vse, kar hoče, ampak vse lahko naredi samo pri sebi in samo v sedanjosti. Če kaj ne deluje, ne deluje sedanji odnos, in ne tisto, kar se je zgodilo v preteklosti.
Ampak mi smo navajeni drugače razmišljati, vrtati po preteklosti?
Drži, radi živimo v preteklosti. Zato pa izgubljamo.
Kako se, na primer, da naučiti biti srečen?
Najprej moraš ugotoviti, kaj te ovira - in ne, kako te drugi ovirajo -, da nisi zadovoljen, da nisi srečen. Po tem spoznanju moraš narediti korak naprej. Ta korak pa je neznanka, ki jo mora poiskati vsak sam. Nobene enotne enačbe ni za to.
Koliko delavnic ste vodili v teh 20 letih?
Mislim, da pravkar poteka 532. delavnica. Večinoma so bile v Mariboru, nekaj pa tudi na celjskem območju in v Prekmurju.
Koliko je bilo vseh udeležencev?
V vsaki delavnici je povprečno 12 udeležencev, to pa pomnožite s številom delavnic. A veliko jih ima za seboj več delavnic.
Koliko veste o njih?
Skoraj nič, ker me to, kako izobraženi so in kaj delajo, kaj imajo in tako naprej, sploh ne zanima. Zame je dovolj, da vem njihova imena. Vsi so vredni enake pozornosti. Rečem jim: Sem ste prišli najboljši, zato, ker hočete vedeti več. Ne sprašujem jih o težavah, oni zame nimajo težav.
Je v delavnicah več žensk?
Bistveno več. Ženske so bolj napredne.
Ste feministka?
Ne, kje pa.
Imate kdaj za kakšno delavnico preveč prijav? Kako opravite selekcijo?
Ko na koledarju vidim, da je mogoče začeti novo delavnico, vsem prijavljenim pošljem vabila. Oni morajo pravočasno potrditi udeležbo. Če jih je preveč, morajo zadnji počakati novo priložnost.
Se ljudje med potekom delavnic opazno spreminjajo? Zakaj nekateri potrebujejo toliko delavnic?
Mislim, da so pri večini spremembe zelo opazne. Ljudje, ki so živčni, ki so nagnjeni k izbruhom, se naučijo obvladovati, naučijo se živeti z drugimi, ne da bi jih poskušali spremeniti. Toliko bolj pa delajo na sebi. Zakaj gredo na več delavnic? Tega pravzaprav ne vem, a mnogi mi rečejo, da je na delavnicah »tako fajn«, da bi radi še ostali in se kaj naučili.
Imate koga, ki vam pomaga in vas bo tudi lahko nasledil?
Ne, sama sem. Tega se ne da naučiti, to vsak dela po svoje. Kdor bo delal za menoj, bo moral najti svoj način.
Vse, kar delate, torej vse vaše skupine, potekajo v okviru dela svetovalnega centra in vaši učenci plačujejo le minimalni prispevek. Verjetno bi lahko, če bi hoteli, šli na svoje in vse to delali kot podjetnica?
Lahko bi, ampak jaz ne morem služiti na račun ljudi, ki so žalostni, ki so nesrečni in potrebujejo pomoč.
Iz tiskane izdaje Nedela