Raka na materičnem vratu bi bilo skoraj vedno mogoče preprečiti

Ljubljana – »Rak na rodilih je bolezen, ki vsako žensko drugače prizadene. Seveda je stiska odvisna tudi od stadija bolezni, zato v društvu poudarjamo: raka se ne smemo bati, raka je treba iskati, saj vemo, da njegovo zgodnje odkritje rešuje življenja,« poudarja prim. Marija Vegelj Pirc.

Dolgoletna predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije opozarja, da sta pri nas pri raku na materničnem vratu k sreči na voljo zanesljiv test za zgodnje odkrivanje rakavih in predrakavih sprememb in učinkovit državni presejalni program Zora. Pa tudi sicer po prepričanju Marije Vegelj Pirc »rak postaja vse bolj obvladljiva kronična bolezen. O njem se čedalje več govori, uspešnost zdravljenja potrjujejo tako strokovna poročila kot tudi izjave bolnikov. S tem so se v družbi zmanjšale grozljive stereotipne predstave, da rak pomeni smrtno obsodbo. Ljudje verjamejo v smiselnost preventivnih pregledov in zgodnjega odkrivanja. Zato prej poiščejo pomoč in so pripravljeni aktivno sodelovati v procesu zdravljenja in rehabilitacije.«

Primerljivi s Švedsko

Ob evropskem tednu boja proti raku na materničnem vratu (RMV) je ob široki paleti možnosti za njegovo zgodnje odkrivanje in premagovanje – ta bolezen je po prepričanju izr. prof. dr. Maje Primic Žakelj, vodje epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana, »med raki izjema, saj o RMV vemo toliko, da lahko preprečimo skoraj vsak nov primer« – smiselno opraviti inventuro na tem področju. Rezultati so spodbudni.

Pojavnost RMV je bila v Sloveniji največja na začetku 60. let prejšnjega stoletja, najmanjša v zadnjih 60 letih pa je bila leta 2012. Tega leta so pri nas to diagnozo postavili 117-krat, kar pomeni, da je bila zbolevnost v primerjavi z letom 2003, ko je presejalni program šele začenjal delovati, že skorajda polovico manjša. Rezultati se še izboljšujejo, predvsem zaradi odkrivanja bolezni v zgodnjem stadiju, ki povečuje uspešnost s preprostim operativnim posegom, pri katerem maternice ni treba odstraniti. To pomeni, da mlade ženske kljub tej bolezenski izkušnji lahko še vedno zanosijo.

Kot poudarjajo v programu Zora, se Slovenija z aktualnimi rezultati umešča med Združeno kraljestvo in Švedsko, kjer resnično dobro organizirani presejalni programi delujejo že več desetletij, še vedno pa zaostaja za, denimo, Avstrijo in Italijo. Leta 2003 je bila slika povsem drugačna, saj smo se, skupaj z Rusijo, Estonijo, Slovaško in Češko, uvrščali v združbo držav z visoko pojavnostjo te bolezni oziroma z največjo starostno standardizirano incidenčno stopnjo RMV.

Po raku na Triglav, dvakrat!

Gospa Cvetka je bila stara 63 let, ko je izvedela, da ima raka na materničnem vratu. Ker je bila zdrava in ji nič ni kalilo dobrega počutja, je menila, da lahko z obiskom pri ginekologu nekoliko počaka. In tako se je odvrtelo še eno leto. Potem pa so se začele nepričakovane težave, v obliki manjših krvavitev. Šla je na pregled, tudi na odvzem brisa, kmalu po pregledu pa je dobila telefonski klic medicinske sestre, ob katerem »sem takoj vedela, da je nekaj hudo narobe«. Sledilo je takojšnje ponovno srečanje z ginekologom; na njegovo vprašanje, ali ve, kaj bi lahko bilo narobe, je Cvetka odgovorila kratko in preprosto: »Slutim.«

Operirali so jo v Ljubljani. Že med zdravljenjem v bolnišnici se je, v bolniški halji, odpravila v društvo onkoloških bolnikov. Od takrat je njena navzočnost v društvu oziroma v informacijskem centru društva, ki na onkološkem inštitutu deluje vsak dan med 9. in 13. uro, obvezna in obvezujoča. »Imela sem res močno voljo in veliko željo, da se pozdravim. Že med zdravljenjem pa sem si obljubila, da bom potem, ko bom zdrava, pomagala drugim, ki se morajo spopasti z rakom. In zdaj to delam; kot prostovoljka, ki je prebolela raka, pomagam. S pogovorom, z nasvetom, z dobro besedo, tudi z nasmehom.«

Nikoli je ni bilo sram povedati, da je imela raka. »Nasprotno, to bolezen razumem kot življenjsko preizkušnjo, ki mi je prinesla tudi veliko dobrega. Če ne bi zbolela, verjetno ne bi nikoli od blizu videla Triglava. Tako pa sem bila, skupaj s člani društva, na vrhu Triglava – dvakrat!« pripoveduje Cvetka Smolič in dodaja: »Pravzaprav sem ponosna, ker mi je uspelo premagati to bolezen. Zaradi nje nisi odpisan, nikakor. Je pa res, da moraš takrat, ko se srečaš s tako težko boleznijo, sebe postaviti na prvo mesto, spremeniti svoje življenje in ga živeti bolj kakovostno, se ga veseliti – vsak dan posebej.«

Pomoč pri okrevanju

Vedno, žal, ni tako. Če RMV odkrijejo šele takrat, ko je bolezen že razširjena, zdravljenje ni preprosto, njegovi rezultati pa, žal, ne morejo biti tako dobri, kot če jo odkrijejo v zgodnji fazi.

»Ženske vse bolj skrbijo za svoje zdravje, k čemur sodi tudi večja pozornost pri zaznavanju kakršnih koli sprememb v telesu ali počutju. Nekaterim že majhna ali neznačilna sprememba porodi zlo slutnjo in v strahu obiščejo zdravnika. Zgodi se, da ta ni dovolj pozoren in jo prehitro poskuša zgolj pomiriti, češ da vsaka sprememba še ni rak – zato velja opozoriti, da je treba vsako slutnjo jemati resno, saj se je že večkrat zgodilo, da se je z zamikom izkazala za upravičeno,« opozarja prim. Vegelj-Pirčeva.

Spoprijemanje z boleznijo je težka življenjska preizkušnja, zato v društvu onkoloških bolnikov že 30 let deluje program Pot k okrevanju. V njem prostovoljke, posebej usposobljene in dobro rehabilitirane bolnice, svetujejo na novo obolelim in (so)delujejo v skupinah za samopomoč, saj ljudje z enako izkušnjo bolezni in s podobnimi, sicer že premaganimi težavami najlaže pridobijo zaupanje in ponudijo učinkovito oporo. Potem je tudi veliko laže obvladovati težave, ki jih prinaša življenje z boleznijo, in v boju z njo zmagati.