Miša Čermak, Ona
Mariborčanka, ki se je na pobudo staršev zavezala medicini in ne stomatologiji, na kateri je naredila sprejemni izpit, ni nikoli obžalovala svojega poklica ali odločitve, da srka žlahtno učenost, ki pomaga ljudem, na Dunaju. Na sredini študija je začela materijo razumevati celostno, po uspešno opravljenem izpitu interne medicine jo je vzljubila. Tudi alternativno medicino, ki je v Avstriji del zdravniškega vsakdana in jo lahko, podprto z dodatnim znanjem, opravljajo samo zdravniki. Zaradi izredno hitrega študija je dobila avstrijsko državljanstvo še pred diplomo – in izgubila slovensko, tako je še danes. A slovenska zdravnica (specializacijo je opravila v Celovcu), ki je delala v Avstriji, se je vrnila domov zaradi otrok in moža. Na srečo, kajti redki so zdravniki, ki bolnike obravnavajo celostno!
Nenavadno za Slovenijo je, da se zdravnik uradno priznane medicine ukvarja tudi z alternativno.
To je posebno samo za Slovenijo, kajti po drugih evropskih državah se z alternativno medicino, katero koli že, ukvarjajo samo zdravniki. Tako je tudi v Avstriji, kjer sem študirala in kjer sem se z njo seznanila: tam ne obstaja nobena specialnost, sploh pa ne splošna, družinska medicina, brez dodatnega znanja, brez dopolnilnega zdravljenja.
Kaj spada pod dopolnilno zdravljenje, ki se ga v Sloveniji ne uporablja in zakaj ne?
V Sloveniji se zdaj uporablja že skoraj vse znanje, a ga ne vedno zdravniki. Uporablja se akupunktura, ki se jo sme izvajati, vendar ni mišljeno, da jo izvajajo zdravniki – pa ne vem, zakaj ne. Druge metode so homeopatija, ki zahteva veliko znanja, manualna terapija, kitajska medicina (zahteva šest let študija), recimo ajurveda, čeprav se mi zdi mejna, a se dobro obnese pri čustveno nestabilnih ljudeh. Dopolnilna zdravljenja temeljijo na zelo ozkem stiku med zdravljenim in zdraviteljem in to ljudje dostikrat najbolj potrebujejo. Za akupunkturo, recimo, je dokazano, da deluje, pri nekaterih metodah pa je zdravljenje bolj pogovor, to, da se posvetiš človeku. No, v Sloveniji je zame moteče, da ni prave psihoterapije, s katero bi se poglobili v človeško dušo, psiho …
Dokaj nenavadno razmišljanje za slovensko zdravnico – razmišljate tako zaradi študija v tujini? Ste šli zato na Dunaj?
V tujino sem šla študirat na željo staršev – oče je vztrajal, želel je, da vidim svet. Moja babi je bila Avstrijka, živela je na Dunaju in že kot otroku se mi je zdel fantastično mesto. In sem šla tja, v zibelko tradicionalne medicine, kjer se je razvozlalo veliko medicinskih dosežkov: še vedno so tradicionalni, tam sem se z medicino srečala tako, da so nas naučili poslušati človeka, ga gledati. Drugačnega pristopa nisem nikoli doživela, vem, da drugače ne gre: človeka je treba videti, poslušati, pretipati, vohati, skratka, uporabiti vse čute, da vidiš njegovo bistvo, šele potem se je treba ukvarjati z ukrepi.
To je opredelilo vaše delo, ne?
Ja, posredovano mi je bilo, da samo tako gre. Tudi meni se zdi edino pravilno. Vse drugo so samo pripomočki.
Študij vam je šel odlično, kdaj pa vas je potegnilo v alternativne vode? In zakaj?
Ko sem delala prakso iz interne medicine – izpiti in prijavljanje nanje tečejo bistveno drugače kot v Sloveniji, naučijo te samostojnosti! – me je potegnilo v medicino, vzljubila sem jo tudi zaradi profesorja: prisilil me je razmišljati, zanimivo je bilo. Seveda sem imela pred izpitom štiri mesece vaj, takrat sem se naučila dajati injekcije, infuzije, kajti tam lahko to dela le zdravnik; no, v tisti bolnišnici so ob interni medicini sproti izvajali tudi akupunkturo. Tamkajšnji primarij je sočasno predstojnik ene izmed dveh avstrijskih akupunkturnih združb, na viziti v bolnišnici se dogovorijo o standardnem zdravljenju in akupunkturnem. Malo čudno sem gledala, potem so mi razložili, me »našpikali« (nasmeh), ker sem bila alergik …
Vam je pomagalo, ste se znebili alergije?
Sem, za tisto obdobje, a terapijo je treba obnavljati. A to ni bilo vse: kolegi na fakulteti, ki so delali v drugih bolnišnicah, so mi povedali, da so videli podobne uspehe pri zdravljenju s homeopatijo, manualno medicino … Zelo kmalu je vse to postalo vsakdanje.
Do prihoda v Slovenijo?
Seveda. Preden sem naredila licenco za akupunkturo, sem morala imeti njihovo, torej avstrijsko zdravniško licenco. Akupunkturo sem izbrala zato, ker mi je po filozofiji najbližja, a bistvo vseh teh dodatnih zdravljenj je odpreti pretok energije: gre za to, da se spodbudi samozdravljenje, da bi človek deloval tako, kot naj bi, in ne tako, kot smo naučeni – ko se, recimo, zastrupljamo sami. Primer: otroke silijo, da morajo pojesti vse, kar imajo na krožniku, in zraven še veliko kruha, pa postanejo debeli in jih moramo hujšati. Povsem narobe! Svoja dva sem pustila, da sta jedla, kar sta hotela. Oba jesta zelenjavo, meso samo, če se vidi, kakšno je, in ni nič mastno, jesta juho in čisto po naravi jesta ločevalno prehrano. Pa nikoli nista jedla salam, hrenovk in podobnih reči, ker je tam notri veliko pomešanega. Ja, naredila sem eksperiment, ki je potrdil, da se ljudje rodimo z občutkom, kaj nam prija, ki ga dostikrat odvzgojimo.
No, da se vrneva, zakaj ste ostali v Avstriji in tam delali kot zdravnica, zaradi akupunkture?
Ko sem končala študij, sem prišla v Ljubljano in vprašala na medicinski fakulteti, kako je z nostrifikacijo diplome. Prinesti bi morala vso dokumentacijo, urnike za nazaj in čakati devet mesecev, da bi preučili in mi povedali, kaj moram še narediti, potem pa bi morda nostrificirali. Čudno sem gledala, se pogovorila s kolegico, povedala mi je za prosto mesto v Celovcu in specializacijo sem začela že tri tedne po diplomi.
Ste takrat že imeli avstrijsko državljanstvo?
Imela, dali so mi ga po štirih letih, ker sem dobro študirala: tam gledajo, da akademike, če se le da, zadržijo. (nasmeh) Seveda sem zaprosila Slovenijo, da mi ostane tudi slovensko državljanstvo, pa so prošnjo odbili in mi ga odvzeli. Torej sem Avstrijka (smeh) in bom to tudi ostala!
Avstrijka, poročena s slovenskim violinistom – sta se srečala na Dunaju?
Srečala sva se v študentskem domu, čez pol leta sva se preselila v stanovanje in od takrat sva skupaj. No, v Ljubljano sem šla vprašat za nostrifikacijo zato, ker je mož dobil službo v Ljubljani dokaj hitro in sva želela biti skupaj, a sva ostala vsak na drugi strani meje. (nasmeh) Vozila sva se, kombinirala, vmes sta se rodila otroka – bili smo malo razbiti.
Da bi bili družina, ki je skupaj, sem prišla v Slovenijo; tu je pomanjkanje zdravnikov, in ker smo EU, nostrifikacija ni bila potrebna. Vseeno sem čakala eno leto, da so mi vse priznali – hoteli so, da še enkrat delam specialistični izpit!
Dobro, da vam ni bilo treba delati izpita iz slovenskega jezika!
(Smeh) Bila sem prva, ki je prišla iz EU delat sem in določene stvari določenim profesorjem na medicinski fakulteti in predvsem na zdravniški zbornici niso (bile) pogodu. Po pritožbah, predlogu evropske direktive in še marsičem mi je uspelo, a so me prosili, naj grem, čeprav je zakon na moji strani, delat specialistični izpit iz kolegialnih razlogov.
No, zdaj delate v Bohinju: ni za vas premajhen?
Sedemnajst let delam kot zdravnica, tu šesto leto, in sem zelo zadovoljna. Ko smo se odločili za vrnitev v Slovenijo, smo iskali kraj, ki bi bil blizu Lescam, kjer je živel mož. To mesto je bilo prosto, še zdaj sta dve. (nasmeh) Svojstveno življenje tu meni osebno ustreza, fino mi je, stran sem od gneče. Navajena sem čisto samostojnega dela, po specializaciji sem v Avstriji, kjer je povsem drug sistem, delala na veliko koncih in popolnoma samostojno. Tu sem res za vse sama: za prometne nesreče, za hišne obiske, za ordinacijo, verjamem, da takšne obremenitve ne mikajo zdravnikov, ki lahko delajo za enako plačilo bolj udobno in z manj odgovornosti. Saj bolnike pošiljam k specialistom, a glede na čakalne vrste jih je do obravnave in pogosto tudi po njej treba »držati pri volji«.
Zakaj radi delate v Bohinju?
Ker so ljudje preprosti, enostavni, ne komplicirajo, malo pa je tudi izziv, da sem sama odgovorna, in ja, malo hazarderstva je prav tako. A ne bi menjala za kokošnjak … (smeh)
Ali kdaj bolnika, ki mu ne morete pomagati, pošljete h kolegu v Avstrijo, ki obvlada alternativno, torej dopolnilno medicino? Ali h kakšnemu našemu tovrstnemu strokovnjaku?
Ljudje so o teh stvareh zelo dobro poučeni, se pa bojijo o njih pogovarjati s svojim zdravnikom. Skoraj vsi si sami najdejo alternativo, čeprav vedo, da se lahko posvetujejo z menoj o najboljši pomoči. Sprašujejo in jaz jim svetujem.
Koliko ljudem pa vi pomagate z akupunkturo?
Na žalost vse manj, ker imam vedno manj časa, saj je preveč obremenitev v ordinaciji: delam sama, trenutno sicer imam pomoč specializantke, zelo samostojne, a čez eno leto bo šla nazaj na kroženje – vsaj za nekaj časa. Res imam malo časa, a tisti, ki akupunkturo potrebujejo in želijo, seveda pridejo na vrsto.
Pri katerih težavah lahko ljudem uspešno pomagate z akupunkturo? In kdaj jo predlagate namesto tablet?
Pomagati se da skoraj pri vsaki bolezni, vedno se da kaj narediti, da je vsaj rehabilitacija hitrejša. To, kdaj jo predlagam, pa je odvisno od bolnika, od tega, koliko je dojemljiv za to pomoč. Odvisno je seveda tudi od finančnih zmožnosti posameznika: ljudje so namreč prepričani, da se storitve v zdravstvenem domu ne plačujejo. Veliko jih pride od drugod k meni na akupunkturo, iz Ljubljane in okolice.
Pri nas je storitev samoplačniška, kako je v tujini, jo krije zavarovalnica?
V tujini jo krijejo delno. Bolnikom, ki so jo pripravljeni sprejeti in zmožni plačati, predlagam akupunkturo, nikoli pa komu, ki ima štiristo evrov plače. Kdaj jo komu naredim tudi zastonj: obstajata namreč dve vrsti, ena, v kateri ima bolnik več seans, druga, japonska, pri kateri dam v ušesa uhančke, ki sami padejo ven – to dostikrat naredim za zraven, saj pomaga, recimo, otrokom, ki so alergiki.
Kakšni so učinki in kolikšna je cena?
Dobrih dvajset evrov, treba pa je priti od osemkrat do desetkrat. Pri alergijah so učinki odlični, pri raznih bolečinah, težko odpravljivih glavobolih tudi. Gre za vzpostavljanje energije, za pretok blokirane energije in posledično zdravljenje: ne gre za zdravljenje bolečine, ampak za samozdravljenje človeka.
Kje, po vašem mnenju, tičijo vzroki obolevanja? V stresu? Mislih?
Največkrat v stresu. Pa tudi misli so pomembne: če je nekdo negativno naravnan, si škodi. No, misli lahko kar priključim stresu, saj ga nekdo doživlja tako, drugi drugače. Pomembna je osebnost, kajti težave se najprej pojavijo na šibki točki, a če jih ne odpravimo, se razširijo.
Mislite, da je stres eden glavnih vzrokov bolezni, pomembnejši kot genetika, okolje?
Genetika je povezana z odzivi na stres, vpliv okolja je spet povezan z genetiko: nekdo lahko poje vola, drug pa napačno travico in je narobe. Ti trije dejavniki so enakovredni in se prepletajo: odziv na stres in okolje je povezan z genetiko.
Rekli ste, da človeka obravnavate celostno: ste z dopolnilnimi metodami in, jasno, pogovorom, ki je osnova, že kdaj pomagali tako, da ni bilo treba jemati zdravil in da ni bila potrebna nobena druga terapija?
Ja, sem, velikokrat. Že ko stopi skozi vrata, vidim, da ga muči samo tu. (Pokaže na glavo.) Poslušam ga, naredim vse preiskave, ker jih moram, nato pa se začneva pogovarjati o vseh mogočih zadevah – od tega, kako je doma, do tega, kako raste krompir. In nato pride človek z besedo na dan, pove, kje so težave, in odkrijeva vzrok.
Za to morate imeti čas, naši zdravniki namreč nenehno tarnajo, da ga nimajo.
Saj, zato imam pa toliko nadur. (smeh)
Bi se lahko reklo, da ste zdravnica za dušo, če vemo, da sta telo in duša neločljivo povezana, če vemo, kaj raziskuje in uči kvantna fizika?
Absolutno! Če pogledam ljudi čisto fizikalno: smo samo navidezna zgostitev energije, ki je vizualizirana. Smo le navidezni, skupaj nas drži energija, pa kakor koli se ji že reče – naredi nas to, kar smo.
In nas naredi odgovorne, ker z vsemi mislimi, besedami in dejanji vplivamo nase in na našo stvarnost. Velika reč.
Je, a dosti ljudi se ne zaveda, kako veliko moč imajo.
Nekoč bi vas zaradi takšnih besed zažgali kot heretika, danes vaše besede potrjuje znanost. Koliko bolezni bi se dalo razrešiti brez hudih posegov, terapij?
Če bi ljudje prišli pravočasno, takrat, ko jim gre ves svet na živce, pa so telesno še v redu, ko je meja tako prepolna, da začne telo delati proti sebi, bi se dalo razrešiti večino. Ogromno bolezni izhaja iz psihe. Treba se je zavedati, kaj delaš narobe, in to spremeniti. A vsega ne moreš preprečiti, ker zdrav ne umreš (smeh), no, ali pa tudi, od starosti …
Recept za kakovostno življenje? Zdravnik mi je rekel, da ni neozdravljivih bolezni, da so samo neozdravljivi ljudje.
Recept je samo, da imaš urejeno glavo, edino to. Da se zavedaš stvari, se soočaš z njimi, jih rešuješ. In da nimaš iztirjenega samoprepričanega pogleda na svet, da upoštevaš vse dejavnike in gledaš široko. In vidiš sebe in tudi soljudi.