Tiskane izdaje
Motnje hranjenja so duševne motnje, ki predstavljajo vse večjo javnozdravstveno težavo. Za njimi oboleva več žensk kot moških; med 15. in 35. se z eno od motenj hranjenja spoprijema od dva do kar 12 odstotkov. Starostna meja zanje se niža, anoreksijo imajo že osemletnice. O vzrokih in poteku rehabilitacije oseb z anoreksijo, bulimijo in kompulzivnim prenajedanjem smo se pogovarjali z vodjo psihološke službe Julijo Pelc.
Koliko mladih prihaja na rehabilitacijo zaradi motenj hranjenja? Ali njihovo število v zadnjih letih narašča?
Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna izvaja med drugimi programi tudi program reintegracije in rehabilitacije oseb s čustvenimi motnjami in/ali motnjami hranjenja. Vanj se vključujejo mladostniki med 15. in 26.letom starosti, ki so bili pred tem ambulantno ali bolnišnično vključeni v psihoterapevtski proces in so dosegli dovolj stabilno čustveno stanje.
Vključitev v eno- do trimesečni program predstavlja most k samostojnosti. Odraščajoči naj bi skozi proces utrjevanja zdravih vzorcev delovanja in s podporo pri soočanju s stiskami, ki jih v tem procesu doživljajo, na starosti primeren način prevzeli večjo odgovornost zase, za svoje življenje, delo in odnose.
Motnje hranjenja so le ena od duševnih motenj obravnavanih mladostnikov. Strokovnjaki, psihiatri, psihologi in psihoterapevti prepoznavajo kakovost in ustreznost programa reintegracije, zato tudi število vključenih oseb z motnjo hranjenja vztrajno narašča. Lani je bilo v program vključenih 40 odstotkov oseb z eno od oblik motenj hranjenja: anoreksijo, bulimijo in kompulzivnim prenajedanjem.
Kako pogosto motnje hranjenja razvijejo mladostniki s prekomerno težo ali debelostjo?
Motnje hranjenja so kronične in ponavljajoče se duševne motnje, pogosto so povezane tudi z drugimi psihiatričnimi motnjami, ki jih spremlja niz telesnih težav. Predstavljajo resen javno zdravstveni problem, zdravljenje pa zahteva celostno in strokovno obravnavo.
Psihiatrinja dr. Karin Sernec (2012) navaja, da med 15. in 35. letom starosti za njimi oboleva dva do 12 odstotkov žensk, vsako leto je odkritih sedem primerov anoreksije nervoze in 14 primerov bulimije nervoze na 100.000 prebivalcev. Na devet žensk zboli 1 moški, starostna meja za anoreksijo, ki je razvojno najzgodnejša oblika motenj hranjenja, pada, po nekaterih navedbah tudi na okoli osem let.
Vsi posamezniki, ki imajo motnje prehranjevanja, ne razvijejo nujno tudi motnje hranjenja. Praviloma pa so posamezniki z motnjo hranjenja imeli tudi motnje prehranjevanja (občasno prenajedanje, hujšanje, izpuščanje obrokov, neredno prehranjevanje, stopnjevana izbirčnost, odklanjanje hrane zaradi čustvene motnje, strah pred uživanjem določene vrste hrane ...).
Kateri so prvi opozorilni znaki, da z mladostnikom nekaj ni vredu?
Otrokovo oziroma mladostnikovo vedenje se nenadoma spremeni, lahko pa se spremembe pojavijo tudi postopoma in so zato manj opazne. Spremenijo se prehranjevalne navade (npr. omejevanje količinskega vnosa hrane, posameznih jedi, izpuščanje obrokov, sprememba prehranjevalnih navad cele družine, kot je uvajanje zdravega hranjenja), stopnjuje se telesna aktivnost, poveča telesna utrujenost, spremenijo se spalne navade, poudarjeno stopnjevanje natančnosti, obsedenost s tehtnico, zloraba odvajal, možen pojav samopoškodbenega vedenja…
Opazne so tudi spremembe na čustvenem področju. Kažejo se v večji občutljivosti, razdražljivosti, čustvenem neravnovesju, pomiku vase, celo vznesenosti, posebej ko je v ospredju zadovoljstvo nad sabo in zmožnost nadzora teže. V tem primeru govorimo, da je v ospredju t. i. bolezenska korist, ki jo ima posameznik zaradi motnje hranjenja. V tem obdobju mladostnik praviloma zanika, da je kaj narobe, opažanja in pripombe odraslih zaznava kot moteče in nerealne.
Različne vrste motenj hranjenja imajo specifične prepoznavne znake. V primeru bulimije je vzdrževanje teže povezano z bruhanjem, ki lahko dlje ostane prikrito. Osebe bruhajo kmalu po zaužiti hrani, ob prisiljenem bruhanju pa je moč zaznati tudi spremembe na obrazu, poškodbe na členkih roke.
Kakor v drugih primerih je tudi pri motnjah hranjenja pomembno, da jih ne diagnosticiramo na podlagi posameznega kriterija. Za opredelitev motnje je treba postaviti strokovno diferencialno diagnostično oceno. Vsekakor pa so posamezni kazalniki alarm za odrasle ali vrstnike, da najdejo pot do odraščajočega v stiski.
Vzroki za razvoj motenj hranjenja so kompleksni. Kateri posamezniki so jim bolj nagnjeni?
Strokovnjaki (Sernec, 2011, Anderluh, 2011, Middleton, Smith, 2012) ugotavljajo, da na za razvoj motenj hranjenja sočasno vpliva več dejavnikov tveganja: biološko-genetski (npr. prekomerna telesna teža ob rojstvu) in posebne osebnostne poteze (impulzivnost, odpornost ali ranljivost na stres, težnja k izogibanju nevarnostim, strah pred napakami, pretirana redoljubnost, pretiran dvom vase in težave s spoprijemanjem z novostmi).
Obremenilno lahko deluje tudi nagnjenost k pretiranemu iskanju novosti, nesrečam, nezmožnost vztrajanja pri določeni dejavnosti, bežeča pozornost, nemir.
Negativna samopodoba in nizko samozaupanje okrepijo dvome vase, znižujejo zmožnost notranjega nadzora, samouravnavanja in neodvisnosti od mnenja drugih.
Spregledati ne gre niti socio-kulturnih dejavnikov z močnim vplivom medijev, ki vsiljujejo kriterije lepote in vitkosti, vplivajo na subjektiven občutek suhosti in negativno stigmatizirajo debelost. Med slednje dejavnike se uvršča poudarjena in spremenjena vloga ženske v sodobni družbi.
Tretji in ne zadnji pomemben dejavnik na razvoj motnje hranjenja domuje v družini. Disfunkcionalnost družine ima različne obraze in prispeva h krepitvi težav.
Kako močno vlogo pri razvoju motenj hranjenja imajo neurejene razmere v družini in njen slab socialni položaj?
Zaradi kompleksne problematike in sovplivanja različnih vzrokov je neumestno, neproduktivno in strokovno napačno iskati krivca za razvoj motnje hranjenja. Družina mora v procesu zdravljenja postati »ključ do zdravja«. Zato je pomembno starše razbremeniti občutkov krivde, prav tako osebo z motnjo hranjenja.
Svojo zgodbo v taki družini živijo tudi sorojenci. Izhod je v celostni obravnavi in podpori tako osebi, ki je razvila motnjo hranjenja, kakor njenim svojcem. V družini je ponovno potrebno vzpostaviti ustrezno strukturo in delitev vlog, graditi na varni povezanosti in dopuščanju starosti primerne razdalje, samostojnosti in avtonomnosti.
Pogosto je družinske člane treba učiti ustreznejših vzorcev komunikacije, izražanja čustev, strategij soočanja s težavami, veščin sproščanja in jih podpreti v dogovarjanju, kako preživljati skupen čas tako, da ta nudi zadovoljstvo, krepi pripadnost, dopušča svobodo in spodbuja k zdravemu življenjskemu slogu.
Doseganje sprememb je izziv, saj so družine oseb z motnjo hranjenja lahko pogosto navzven zaprte in imajo manjšo moč prilagajanja, težje se soočajo s težavami. Varnost potrebujejo »mali in veliki«, omogoča pa jo stalnost, prilagodljivost in jasnost meja. Ljubezen ni dovolj. Poseben pomen pri razvoju ne le motenj hranjenja ima tudi usklajenost družinskega sistema z razvojnimi potrebami otroka in mladostnika. Družina naj bi omogočala osnovne pogoje za njegov celostni biološki, čustveni, socialni in duhovni razvoj.
Nenazadnje je zelo pomemben emocionalni odnos do hrane, ki ga skozi dinamiko odnosov in vedenjskih vzorcev, povezanih s prehranjevanjem, pomembno sooblikuje družina. Hrana in njen pomen se lahko zlorabita, kadar imata vlogo komunikacije, vzgojnega pripomočka (preko nje se kaznuje, nadzoruje, meri moč, zaslišuje, omejuje), sredstva za merjenje priljubljenosti, merilo sprejemanja ali zavračanja ne le obroka, ampak osebe kot celote.
Družinske vrednote se tako stikajo s tistimi v družbi. Družbena resničnost lahko pahne družino na rob preživetja. Vendar slab ekonomski položaj sam po sebi ne zadostuje za razvoj motenj hranjenja. Za njihov nastanek se mora ustvariti sozvočje prej opisanih dejavnikov tveganja, s katerimi se krepi tudi negativno čustvovanje, negativna samopodoba in nezadovoljstvo s svojim telesom.
Velika dostopnost do hrane in še večja ponudba rušijo zdravo mero in mejo v vrednostnem sistemu družine in posameznika, ki se kaže tudi skozi načine ravnanja in uživanja hrane.
Motnje hranjenja so torej kompleksen in večplasten problem, ki ga sooblikujejo biološko-genetski, socialni, čustveni, duhovni in družbeni dejavniki. Splet različnih okoliščin prispeva k specifični motnji hranjenja, ki se ji lahko pridružijo še drugi čustveni in telesni zapleti. Obravnava in zdravljenje morata potekati na več ravneh, ki zaobjamejo skrb za telesno in psihično zdravje, spremembo stališč, vedenja, osebnostnega zorenja posameznika in družine kot sistema. Na kateri ravni je poudarek, je odvisno od akutnosti, dinamike motnje hranjenja in zmožnosti osebe.
Psihoterapija je nujna in nepogrešljiva pot k zdravju. Cilj ni le odprava simptomov, temveč večje zadovoljstvo s seboj in moč za vodenje življenja, prepoznavanja, načrtovanja in udejanjanja ciljev ter sooblikovanja kakovostnih medosebnih odnosov, prepoznavanje in občutenje smisla bivanja. Razplet je mogoč le, ko presežemo ukvarjanje s simptomom in se približamo jedru težav, ki ta simptom hrani.
