Tiskane izdaje
Samomor je tragedija, ki za seboj pušča ogromno bolečine in veliko neodgovorjenih vprašanj?
Glavno je povsem preprosto in zelo kratko: zakaj? Čeprav vzrok mnogokrat ostane nerazumljiv ali neraziskan, pa se pri strokovnjaku osnovno vprašanja nekoliko razširi: pokojni je bil dovolj obupan, da je želel umreti - toda zakaj se je tako počutil?
Tisti, ki so poskus samomora preživeli, so povedali, da si niso toliko želeli umreti kot si niso več želeli živeti. Psiholog Alex Lickerman s čikaške univerze - njegov članek tudi povzemamo - je prepričan, da če bi med obema skrajnima odločitvama, življenjem in smrtjo, obstajala vmesna postaja, neka tretja pot, da bi se mnogi samomorilci odločili za le-to in ne za smrt. Meni, da razlogi za samomor niso tako intuitvni, kot bi si kdo mislil.
Zakaj ljudje poskušajo samomor? Zdravnik Alex Lickerman pozna šest glavnih razlogov.
1. Depresija. Brez dvoma je to glavni razlog za odhod s sveta. Resne depresije so vedno združene z občutki trpljenja in s prepričanjem, da ni možnosti izhoda. Bolečina življenja je včasih za depresivne ljudi prehuda, misel, „da bo svet brez mene za vse boljši", pa se zdi depresivnemu logična.
Depresijo je mogoče skoraj vedno zdraviti, pozorni pa moramo biti na njene znake pri naših znancih in vseh, ki jih imamo radi. Pogosto ljudje tiho trpijo in nikomur se ne sanja, kaj nameravajo. Kaj storiti, če menite, da se kdo blizu vas ukvarja z mislimi na samomor? Bodite pogumni in ga naravnost vprašajte, če je res, kar se vam zdi.
2. Stanje psihoze. Zli notranji glasovi bolnemu govorijo naj se poškoduje in to zaradi povsem nerazumljivih razlogov. Psihozo je veliko težje prikriti kot depresijo. Kar odstotek vseh ljudi je shizofrenih in bolezen pogosto udari po zdravih, zelo sposobnih ljudeh, ki - če so ustrezno zdravljeni - nikoli ne bodo uresničili grožnje s samomorom. Shizofreniki se bodo brez zadreg pogovarjali o glasovih, ki jim ukazujejo, naj se ubijejo, in ponavadi na direktno vprašanje, če imajo suicidne misli, tudi pošteno odgovorijo. Psihoze je mogoče uspešno zdraviti in pogosto shizofreni živijo povsem normalno življenje. Nezdravljena ali površno zdravljena bolezen pa skoraj vedno zahteva bolnišnično oskrbo, v zaklenjenih sobah, vse dokler glasovi na zapustijo bolnikove glave ali pa postanejo prešibki, da bi delali škodo..
3. Impulzivnost. Nekateri ljudje pogosto, ko so pod vplivom alkohola ali mamil, postanejo neskončno otožno sentimentalni in impulzivno skušajo končati svoje življenje. Ko se streznijo ali očistijo vpliva mamil je take ljudi zelo sram svojih temnih misli in dejanj. Njihov kes je največkrat zelo pristen, vendar pa ni rečeno, da se zadeva ne bo še kdaj ponovila. Lahko že ob naslednji pijanosti ali užitju mamila, morda pa nikoli več. Zdravniški nadzor je težak, vzroki za uživanje alkohola in mamil so v življenju vsakega posameznika, na take ljudi je treba biti ves čas zelo pozoren.
4. Klic na pomoč, ki ga nihče ne sliši. V takih primerih ljudje navadno ne želijo umreti, le svojo okolico želijo opozoriti, da je nekaj zelo narobe. Pogosto ne verjamejo, a bodo umrli, iščejo načine samomora, ki bi ne bil usoden, - vendar se včasih usodno uštejejo. Pogosto mlada dekleta, predvsem najstnice, vzamejo veliko količino zdravil, ki jim po njihovem mnenju me morejo resnično škoditi. In res jim takoj tudi ne. Žal taka zdravila lahko povzročijo nepopravljivo okvaro jeter... In iz preživelega poskusa samomora nastane prerana smrt.
5. Samomor kor filozofska odločitev. Odločitev storiti samomor je včasih posledica zavestne in racionalne odločitve, ko človek spozna, da je neozdravljivo bolan. Taki ljudje niso niso depresivni, niso pshiotiki, niso pretirano otožni in ne kličejo po pomoči. Skušajo le prevzeti nadzor nad svojo usodo in skušajo končati svoje trpljenje - odrešitev pa včasih lahko prinese le smrt. Mnogokrat storijo samomor da bi pospešili smrt.
6. Napaka. To je pogost vzrok, največkrat med mladimi, zlasti ko se igrajo s pomanjkanjem kisika in se skušajo prestaviti v posebno stanje. Pogosto gredo predaleč. Edini rešitvi sta pravilna vzgoja doma in ustrezno izobraževanje v šoli in osveščanje.
Rane, ki ostanejo po samomoru, so globoke in odprte še dolgo časa. Nesmiselnost samomora pogosto podžiga bolečino najbližjih. Doktor Lickerman je prepričan, da je lažje, če razumemo, zakaj se je samomor zgodil in v kašnem stanju je bil tisti, ki se je odločil posloviti se od sveta.
Tako bodo občutki krivde, žalosti in jeze manjši, pot do sprijaznjenjem z usodo pa krajša.
