Več korakov, več veselja, več življenja

Rak je resna bolezen, k sreči ne vedno neozdravljiva, je pa v izrazitem porastu. Zadnji celoviti podatki, za leto 2012, kažejo, da je v EU tega leta za rakom zbolelo skoraj polčetrti milijon ljudi. Pri nas to diagnozo vsako leto postavijo približno 13.000-krat, različne pojavne oblike raka (teh je več sto) pa iz leta v leto zahtevajo okoli 6000 živ­ljenj. Se res ne da storiti nič več, da bi težko breme te bolezni zmanjšali?

Pet najpogostejših rakov – kožni (brez melanoma), rak debelega črevesa in danke, prostate, dojke in pljuč – zajema 59-odstotni delež vseh rakov na Slovenskem. Povedno je, da so vsa ta obolenja v izraziti soodvisnosti z nezdravim načinom življenja, začenši z nepravilno prehrano, pomanjkanjem gibanja, tudi ali predvsem s kajenjem, s čezmernim pitjem alkohola, debelostjo in s prevelikimi odmerki sonca na nezaščiteni koži.

Razlogov za nastanek rakavih bolezni je veliko, marsikaterega je mogoče preprečiti, nekaterih, žal, ne. Ob tem je zanimivo, da je veliko ljudi rakotvornim snovem izpostavljenih tudi na delovnem mestu. Ker pa pri nas nad tem ni pregleda – posledično pa tudi ukrepov, ki bi preprečili tovrstno ogrožanje zdravja, ne – se ne da oceniti, koliko rakavih bolezni se v Sloveniji razvije zaradi izpostavljenosti nevarnim snovem v delovnem okolju. In kaj smo na tej ravni, pri preprečevanju oziroma zmanjševanju pojavnosti raka, že dosegli? Precej. Statistika se je izboljšala, tudi ali predvsem zaradi presejalnih programov za raka ter vse boljših možnosti za zdravljenje in posledično za ozdravitev. Zdaj je na potezi država, kajti le celovita strategija, ki zahteva sodelovanje in aktivno vpetost vseh vladnih resorjev v prizadevanja za boljše zdravje in posledično večjo blaginjo, lahko pripomore h krepitvi zdravja celotnega prebivalstva. Slednje namreč v primerjavi z razvito Evropo kaže dokaj klavrno podobo, ki jo je nujno treba spremeniti, med drugim s sočasnim spodbujanjem boljše skrbi za zdravje pri vsakem posamezniku.

Slovenija je namreč po zbolevnosti in umrljivosti za rakom še vedno v prvi petini evropskih držav; prednjačimo tam, kjer si tega ne želimo. K slabim rezultatom prispevajo predvsem statistike pri raku žolčnika in žolčevoda, raku mod, trebušne slinavke, melanomu, raku ledvic ter raku debelega črevesa in danke.

Poglejmo zadnjega, katerega nastanek je – tudi če, denimo, pri kolonoskopiji odkrijejo polip in ga med preiskavo že odstranijo – mogoče preprečiti. Med prijemi, ki preprečujejo nastanek te bolezni, so redna telesna dejavnost in vzdrževanje ustrezne telesne teže, nekajenje; pitje alkohola je dopustno le v zmernih količinah, pri prehrani pa je priporočljiva takšna, ki krožnik napolni predvsem z zelenjavo in neoluščenimi žiti, čim redkeje pa z rdečim mesom.

Za nastanek raka je lahko kriv tudi onesnažen zrak. Pri nas zrak najbolj onesnažujejo gospodinjstva; mnoga med njimi imajo namreč še vedno neprimerno urejena kurišča.

Sicer resda tudi v kontekstu takšne realnosti drži, da je skrb za zdravje predvsem odgovornost vsakega posameznika. Pa vendar je država tista, ki bo morala omogočiti ustrezne razmere in razmerja za udejanjanje te odgovornosti. In poskrbeti za dober zgled – s politiko, ki bo v vseh resorjih usmerjena v skrb za celotno prebivalstvo, ne le za izbrance.