Za dobre namene, ne za krpanje državnega proračuna

Na Slovenskem se z revmatizmom spopada približno 230.000 ljudi, med njimi je približno tri odstotke takih, ki so jih prizadele hujše oblike te bolezni. Zdravnikov, specializiranih za njeno zdravljenje, pa je malo, premalo, bistveno manj od evropskega povprečja.

Zato so aktivnosti združenj bolnikov – osrednje na tem področju je Društvo revmatikov Slovenije – ključnega pomena za pomoč obolelim pri ohranjanju in vzdrževanju aktivnega in kakovostnega življenja. A tudi na tej ravni se že nekaj časa pojavljajo resni problemi.

Težave, ki vse bolj krnijo delovanje invalidskih in humanitarnih organizacij, je lani, ob že nekaj časa trajajoči recesiji, sprožila uveljavitev zakona o davku od srečk. Ključni vir sredstev za delovanje omenjenih združenj je namreč priliv sredstev (koncesijskih dajatev) iz iger na srečo v Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), ki potem v skladu z določbami zakona o igrah na srečo v obliki dvanajstin financira delovanje in programe teh organizacij.

Tako vplačila za loto, denimo, ne pomenijo le osebnega preizkušanja sreče, ampak tudi humanitarnost, saj del teh sredstev zagotavlja nemoteno izvajanje dejavnosti invalidskih in humanitarnih organizacij. Kot pojasnjuje Petra Zajc, strokovna sodelavka društva revmatikov, pa se je bistveno manjši obseg poslovanja Loterije Slovenije, ki je v zadnjem času posledica zmanjšane kupne moči prebivalstva, že lani močno odrazil v znižani osnovi za obračun koncesnin. Tako so invalidske organizacije leta 2013, že pred uveljavitvijo zakona o davku od srečk, prejemale približno deset odstotkov nižje dvanajstine od načrtovanih, po uvedbi desetodstotnega davka od prodaje vseh iger na srečo pa so prihodki FIHO od finančnega načrta za leto 20134 začeli odstopati za več kot 15 odstotkov. Sledili so rebalans lanskega finančnega načrta in aneksi k pogodbam o sofinanciranju iz sredstev FIHO.

Društvo revmatikov opozarja

Društvo revmatikov je tako lani prejelo 35.984,20 evra manj, kot je bilo načrtovano. Posledice so občutne, saj so ogroženi socialni programi, ki jih izvaja društvo – programi, ki že dolgo niso le socialni korektiv, ampak integralni element zagotavljanja osnovne kakovosti življenja, socialne varnosti in socialne vključenosti za najbolj ranljive skupine prebivalstva. Posebni socialni programi invalidskih organizacij namreč niso le dopolnitve dela javne službe, ampak v marsičem namesto države izvajajo tisto, kar bi morala zagotavljati država sama, opozarja Zajčeva. V sklopu omenjenega društva za zdaj še vedno izvajajo osem tovrstnih programov, s katerimi pri tej zelo dragi in vse prej kot (osebno in družbeno) neobremenjujoči kronični bolezni, ki nemalokrat vodi v invalidnost, obolelim pomagajo pri premagovanju ovir, vztrajnem povečevanju njihove neodvisnosti in doseganju kakovosti, samostojnosti in aktivnosti pri delu in v življenju nasploh.

Toda njihovo delovanje je finančni načrt za to leto še dodatno ogrozil; invalidskim organizacijam bo namreč namenjenih 10,4 milijona evrov (lani 14,4 milijona oziroma po rebalansu 12,2 milijona), kar pomeni, da je za leto 2014 načrtovanih 27,8 odstotka manj sredstev kot lani (oziroma 14,3 odstotka manj kot po rebalansu lanskega finančnega načrta). A to še ni vse.

Invalidske in humanitarne organizacije so močno zaskrbljene tudi zaradi posledic predlagane novele zakona o igrah na srečo, po katerem bi se priliv za izvajanje programov zmanjšal za kar 40 odstotkov, kar bi po prepričanju društva revmatikov imelo usodne posledice. »To bi v prihodnje pomenilo ne samo krčenje obsega storitev in programov, ampak celo njihovo ukinjanje,« opozarja Petra Zajc in dodaja, da je bil humanitarni vidik iger na srečo pri pripravi zakonodaje preprosto spregledan. »Poslanstvo obeh delniških družb, tako Loterije Slovenije kot Športne loterije, je namreč tudi financiranje tako imenovanih dobrih namenov, ne pa krpanje državnega proračuna. Predvideni zakon bi vodil v nepopravljive posledice in invalidi bi – prav tako kot uporabniki humanitarnih organizacij – na koncu lahko ostali brez storitev in programov, ki neposredno ali posredno dvigajo kakovost življenja več kot tretjini prebivalstva.«