Miha Rubin, Diana Zajec
Po prvotnih napovedih bi morali državni presejalni program za raka dojk Dora v Mariboru začeti izvajati že spomladi 2010, a se to še vedno ni zgodilo. V tamkajšnjem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) zavračajo odgovornost za zastoj.
»UKC Maribor je izpolnil vse obljube v zvezi s programom Dora. Zagotovili smo ustrezno izobraženega radiologa in šest diplomiranih inženirjev radiologije, ki so opravili dodatno usposabljanje v Oslu na Norveškem ter si pridobili certifikate, ki jih zahteva presejalni program,« poudarja prim. Jožef Matela, predstojnik tukajšnjega radiološkega oddelka.
Po njegovih besedah so v prvem polletju 2011 vodili intenzivne pogovore z vodstvom Onkološkega inštituta Ljubljana (OI) in programa Dora ter se poskušali dogovoriti, da bi tudi v Mariboru začeli uvajati novo metodo za bolnice v sklopu Dore. »Vodstvu OI smo predlagali, da začnemo slikati, obdelave in vrednotenje mamogramov pa bi izvajali na OI, saj s samo enim radiologom tega v naši ustanovi nismo sposobni uresničiti. Predlog je bil, da se potrebna dodatna obdelava izpelje na OI, morebitni operativni poseg pa bi lahko opravili v naši ustanovi,« pojasnjuje Matela. Vendar ustreznega dogovora ni bilo.
Problem je nastal zaradi iskanja načina plačila radioloških inženirjev, ki bi v popoldanskem času slikali pacientke. Vodstvo OI je dosledno odklanjalo podpis podjemnih pogodb z diplomiranimi inženirji radiologije v Mariboru. Vodstvo tamkajšnjega UKC je ponudilo plačilo inženirjev radiologije do konca leta 2011, »s pogojem, da se aktivnosti Dora začnejo in se leta 2012 podpišejo podjemne pogodbe z nosilcem izvajanja programa Dora, torej z OI. Zadnji odgovor, ki sem ga prejel od vodje Dore, je bil, da patologi na OI niso pripravljeni delati za Maribor,« pravi Matela.
Nerazumljivi zastoji
V UKC Maribor so za delovanje Dore že aprila 2010 zaposlili poslovno sekretarko, ki se je izobrazila na sedežu programa v Ljubljani, a so z letos z njo prekinili delovno razmerje, saj ni bilo mogoče predvideti, kdaj bo program v Mariboru zaživel. Prav tako je UKC pripravil, adaptiral in v celoti opremil prostore za delovanje centra Dora, velikega dobrih 350 kvadratnih metrov.
Že od junija 2010 je v Mariboru tudi mamografski aparat, ki je bil z javnim naročilom ministrstva za zdravje – to je tudi zagotovilo denar – kupljen za zagotavljanje storitev programa Dora. Konec septembra je bila dodana preostala oprema in potem vzpostavljena povezava s centrom Dora v Ljubljani, pove Matela.
Delovna postaja, ki so jo konec avgusta lani v Ljubljano odpeljali s pojasnilom, da bodo posodobili programsko opremo, še ni prispela nazaj v UKC Maribor, kjer se že več kot leto in pol nabira prah na novem mamografskem aparatu. Na vprašanje, kako neuporaba vpliva na aparat, iz UKC nismo dobili odgovora.
Zaradi podjemnih pogodb?
Mag. Maksimilijan Kadivec, vodja programa Dora, obžaluje zaplete pri načrtovani širitvi programa, vendar poudarja, da bo pri iskanju rešitve treba najti več (tudi ali predvsem politične) volje. S prejšnjima zdravstvenima ministroma, Borutom Miklavčičem in Dorjanom Marušičem, niso imeli niti enega sestanka, ki bi pripomogel k razrešitvi nastalih težav, pravi. Tudi on ocenjuje, da se je s širitvijo Dore v Maribor zapletlo zaradi nepodpisa podjemnih pogodb.
Še vedno je aktualna ideja, po kateri bi bodisi program Dora bodisi vsi trije presejalni programi, ki jih imamo v Sloveniji – poleg omenjenega še Zora (rak materničnega vratu) in Svit (rak na debelem črevesju in danki) – začel(i) delovati samostojno, v sklopu novega zavoda, proračunsko ločenega od OI. Z iskanjem lokacije ne bi bilo veliko dela; idealna rešitev se skriva v bližini OI, v kletnih prostorih stare pediatrične klinike, ki so zdaj prazni, treba bi jih bilo le obnoviti. Po Kadivčevem prepričanju bi bila takšna poteza najboljša, kajti »če bi bili samostojni, bi Dora najpozneje v dveh ali treh letih zaživela po vsej Sloveniji«.