Andrej Pečjak: Sem tisti čudak, ki se vozi z električnimi avtomobili

Idejni oče »slovenskega« vozila na elektriko piše, kako je na Kitajskem nastajal takšen avto.

sre, 20.07.2011, 16:34
Iz serijskega BYD F0 smo odstranili vse »fosilne« sestavine (trivaljni bencinski motor, rezervoar za gorivo, izpuh, hladilni sistem...) in ga predelali na elektriko:
- sinhroni trofazni motor Yuneec 20 kW pri 4000 vrt./min.;
- baterije Kokam 18 x 240 Ah, skupaj 66,7 V nominalno;
- zaloga energije 15,9 kWh;
- končna hitrost 118 km/h;
- doseg 100 do 140 km (odvisno od režima vožnje);
- čas polnjenja z monofaznim 3 kW polnilcem 5 ur.
Avto služi kot demonstracijsko in učno vozilo in ne bo šel v proizvodnjo.

Za tiste, ki me ne poznate, naj se predstavim. Sem tisti čudak, ki se že pet let vozi po Sloveniji in včasih tudi čez mejo z električnimi avtomobili, ki smo jih s skupnimi močmi naredili s prijatelji v domači garaži. Zadnje čase so tovrstna vozila glavni modni hit vseh resnih in manj resnih proizvajalcev vozil, zato se s tem vedno bolj tudi profesionalno ukvarjam.

Električni avtomobili so me s soprogo Jasno pripeljali na Kitajsko, kjer sva sprejela nalogo predelati njihovo osebno vozilo BYD F0 (velikost Renaultovega twinga) na električni pogon. Za naju je bil to prvi obisk Kitajske in o tej državi sva imela podobno predstavo, kot jo ima večina Evropejcev: množice garačev, ki za pest riža 16 ur dnevno delajo v tovarnah kramo, ki jo mi veselo kupujemo in kmalu zatem mečemo v smeti; nič lastnega in veliko nakradenega znanja ter predvsem kopiranja naših visokotehnoloških pogruntavščin. Vse to skupaj ima za rezultat hiperproizvodnjo nekakovostnih izdelkov, s katerimi poplavljajo in preplavljajo svet. Oborožena z vsemi temi zahodnjaškimi stereotipi sva pristala na šanghajskem letališču, od koder so naju odpeljali na najino novo delovno mesto v podjetje Yuneec. Večina Kitajske industrije je nakopičena v radiju nekaj 100 kilometrov okrog Šanghaja, ki je njihovo industrijsko središče. Tako se bom osredotočil le na ta del (ima več prebivalcev kot na primer Francija), ker je opisovati Kitajsko na splošno nekaj takega kot pisati o Evropi potem, ko nekaj časa delaš v Kranjski Iskri.

Od letalskih modelov
do električnih vozil

Yuneec se je razvil iz enega največjih proizvajalcev električnih letalskih modelov Helang, ki še vedno prinaša veliko večino dobička. Želja lastnika g. Tiana je bila, da se iz električnih modelov preskoči korak naprej in naredi ultra lahko električno letalo za serijsko proizvodnjo, kasneje pa še električne barke za prosti čas in lahka električna cestna vozila, ki bi bazirala na letalski tehnologiji lahke sendvič konstrukcije. Predelava BYD F0 naj bi služila le učenju njegove ekipe in preizkušanju njihovih komponent (ki so bile razvite za letalo) na kopenskem vozilu.

Iz stare tovarne na obrobju mesta naju je tajnica peljala z novim BYD-om, ki naj bi ga predelal v novi tovarni v Kunshanu. Gospa res ni bila vajena speljevanja z ročnim menjalnikom, zato smo povzročali kaos na vsakem križišču, kjer smo morali ustaviti. Med vožnjo, še bolj pa takrat, ko smo avto razdrli, sem bil presenečen nad kvaliteto izdelave in konstrukcije tega vozila. Tak nov avto je stal nekaj manj kot 4000 dolarjev, imel je širi vrata, ABS, klimatsko napravo, servo volan in sploh vse kar naj bi imel manjši mestni avto (z izjemo zračnih blazin). Podvozje je bilo kvalitetno, prav tako pločevina, okvir okrog kabine in deformacijske cone v prednjem delu. Drugo presenečenje sem doživel, ko sem videl njihove elektromotorje in regulatorje, ki so zelo učinkoviti in kvalitetno narejeni, so pa nekakšna povečana kopija njihovih modelarskih motorjev in razvijajo od 10 do 60 kW. Razvili so tudi lasten sistem za nadzor baterij, ki je po moje eden boljših, žal pa ga ne prodajajo posebej, ampak le skupaj z dvosedežnim letalom E430.

Ko se je delo v velikanski delno še neopremljeni tovarniški hali začelo, sem doživel tretje presenečenje, ki je bilo v popolnem nasprotju s prvima dvema. Za predelavo so nama dodelili kakih 15 delavcev, med katerimi je bilo nekaj inženirjev, mojstrov, študentov, vajencev in seveda obvezna prevajalka, ki je sicer končevala študij strojništva. Vsa ta druščina se je zbrala okrog mene in vneto fotografirala, kakšne posebne koristi pa od njih ni bilo. Mlada strojna inženirka Sami je sicer odlično obvladala vse angleške čase, vključno s »past perfect«, žal pa ni poznala nobenega strojnega elementa ali orodja. Trajalo je nekaj dni, da smo se sporazumeli in da smo ustvarili navezo prevajalka-tehnik-šofer in midva, ki je lahko na primer v pol ure dopovedala nekomu, da bi v aluminijasti plošči potreboval luknjo s premerom 6 mm. Ta ista naveza je bila tudi zmožna oditi v Šanghaj in tam najti in kupiti potrebne električne komponente, seveda pa je to vzelo cel delovni dan.

Delovni dan

Glede na to, da so po naši predstavi Kitajci garaški delavci, naj opišem en tak dan, ki me je dokončno prepričal, da nekonkurenčnosti našega gospodarstva niso krivi leni ali predragi delavci, ampak vse kaj drugega. Delovni dan se je sicer začel ob 8. uri, vendar šofer nikoli ni prišel po naju pred 9. uro. Sama žal nisva mogla od stanovanja do firme, ker naše (pa tudi nobeno drugo, vključno z mednarodnim) vozniško dovoljenje na Kitajskem ne velja in tako po cesti ne smeš voziti nobenega motornega vozila, če ne položiš izpita pri njih. Do 9.30 smo našli prevajalko oziroma naenkrat kar dve prevajalki (vsak gre rad malo v mesto) in inženirja ter se odpeljali v center.

Zame zelo zanimiv je bil »electronic market«, ki je ogromna 7-nadstropna stavba, v njej pa je na tisoče trgovinic oziroma proizvodnih delavnic. Če kaj potrebuješ, se moraš zaplesti v neskončen pogovor, ki je neke vrste obred in je nujen. Brez tega se namreč zate ne zmenijo in ti določene komponente sploh nočejo prodati. Nakup treh konektorjev je tako trajal pol ure, pri tem pa sem mislil, da se bosta inženir in prodajalka stepla, ker sta začela vpiti in mahati z rokami. Pa me je Sami pomirila, da je to povsem običajen postopek dogovarjanja za ceno, ki je imel za posledico stiskanje rok, veliko veselje pri prodajalki in kupcu in končno nakupu treh konektorjev.

Tako so tekle ure, moj nahrbtnik pa se je polnil z najrazličnejšimi elementi, ki jih pri svojem delu še vedno uporabljam in so presenetljivo kvalitetni. Me je pa Sami podučila, da brez inženirja ne bi kaj pametnega kupil, ker ne ločim dobre od slabe robe in mislim, da je to na Kitajskem eden večjih problemov. Vsekakor to, kar zaide na slovenske police, ne spada pod pojem kakovostnega blaga, vse tisto, kar sem po nasvetu domačinov kupil tam, pa se glede kvalitete kosa z nemškimi ali švicarskimi proizvodi. Zanimivo je tudi to, da razlike v ceni niso zelo velike in da višja cena še ne pomeni nujno višje kakovosti. To, da imajo tudi oni težave z razločevanjem dobrih od slabih proizvodov sem videl celo v Yuneecu, kjer sem našel cel zabojnik nekakovostnih kitajskih litijevih baterij, ki so v povprečju vzdržale le 30 polnjenj. Trg je tako ogromen, da si proizvajalci nekakovostnih proizvodov lahko privoščijo leta dolg obstoj s tem, da vsakemu prodajo samo enkrat. Morda pa so celo tako srečni, da kje naletijo na naše poslovneže, katerim lahko take izdelke prodajo celo večkrat.

Ob 14. uri se jim je nenadoma začelo muditi in s pomočjo Sami so naju začeli prepričevati, da bi morala biti lačna. Končno se mi je posvetilo, da bi radi na kosilo in tako smo se odpeljali v neko bolj ljudsko restavracijo z zelo okusno hrano. Ob 16. uri so nenadoma spet vsi postali nervozni. Seveda, bližal se je konec delovnega dne in zato so hoteli čim prej domov. Kako domače in znano, pa naj še kdo reče, da smo si s Kitajci zelo različni.

Njihova delovna vnema in znanje me tudi sicer nista impresionirala in moram reči, da dveh slovenskih delavcev ne bi zamenjal za 10 kitajskih. Njihove plače sicer niso zelo visoke (v Yuneecu v povprečju mesečno 200 dolarjev za navadnega delavca in dobrih 1000 za izkušenega inženirja), vedeti pa moramo, da ta denar na Kitajskem ni primerljiv z našim v EU. Stroške imajo dejansko majhne, ker dobijo delovno obleko v podjetju, kjer imajo tudi dva (odlična) obroka. Na delo jih pripelje službeni avtobus, nekateri pa se pripeljejo z električnimi skuterji. In na srečo je večina od več kot 50 milijonov skuterjev električnih, ker če bi bili bencinski in celo dvotaktni, bi se verjetno pol Kitajske zadušilo v izpušnih plinih. Glede na to, da tak skuter stane od 200 do 400 dolarjev in glede na to, da lahko vsaj pol plače dajo na stran, si ga povprečen delavec z lahkoto kupi. Kvadratni meter novega stanovanja v Kunshanu stane 400dolarjev, kar pomeni, da potrebuje delavec v Yuneecu dve mesečni plači za nakup kvadratnega metra, oziroma si lahko kvadratni meter stanovanja kupi s prihranki štirih mesecev. Če upoštevamo to in pa dejstvo, da so tako hrana, kot tudi obleke in obutev precej cenejši, se nam Kitajske mizerne plače pokažejo v drugačni luči.

Sposobni vodijo 
manj sposobne...

Kljub vsej neučinkovitosti posameznega delavca pa velika množica in precejšen red na koncu dajo nek rezultat, ki je neprimerno boljši, kot bi človek pričakoval. »Naš« električni avto je bil tako dokončan in vozen po 12 dneh in čeprav so potrebovali za eno luknjo v pločevini pol ure, so uspeli narediti zelo zahtevno adaptersko ploščo v enem samem dnevu. Tako naju je presenetilo predvsem to, da čeprav pridejo iz šol z zelo slabim znanjem (ni primerljivo z našim) in čeprav je v povprečju njihova delovna vnema in iniciativnost slaba, so kljub temu sposobni nek proizvod razviti in dati v proizvodnjo hitreje, kot mi pridemo šele do projekta, ki pogosto sploh ni izvedljiv.

Lastnika podjetja sem ob odhodu prosil, naj mi pojasni to skrivnost, glede na to, da njihova delovna sila ni ravno blesteča, naša pa le ni tako od muh. Gospod Tian, ki dobro pozna Evropo in Ameriko, mi je postregel z zanimivim odgovorom: »Na Kitajskem imamo dejansko množico nesposobnežev, vendar pa to množico vodi majhna skupina sposobnih. Na Zahodu pa imate množico sposobnih ljudi, ki jih vodi majhna skupina nesposobnežev, zato je na koncu rezultat slab.« Ko sem malo premislil, sem ugotovil, da ta trditev verjetno ni čisto iz trte izvita...

Prijavi sovražni govor