S. R. P., Znanost
Superbakterije, to so takšne, ki jim niti najmočnejši antibiotiki ne pridejo do živega, v Evropi čedalje bolj zategujejo zanko, poroča Evropski center za preventivo in nadzor bolezni (ECDC) v Bruslju. V nekaterih državah je teh bakterij že skoraj polovico vseh, zato omenjeni center že poziva k spopadu z njimi. »Superbakterijam moramo napovedati vojno,« je ob objavi poročila izjavil direktor ECDC Marc Sprenger. »Če tega ne bomo pravočasno storili – čas pa je že zdaj kritičen – bo Evropo zajel val okužb, zaradi katerih bodo posebej občutljivi ljudje hudo zboleli, a zanje ne bomo imeli učinkovitega zdravila.«
Opozoril je, da se je samo odpornost bakterije Klebsiella pneumoniae proti najbolj učinkovitim antibiotikom v zadnjih petih letih podvojila. Medtem ko jih je bilo leta 2005 odpornih proti antibiotikom 7 odstotkov, je bil leta 2010 ta delež že 15 odstotkov. Še večjo skrb vzbuja dejstvo, da obstajajo velike razlike med posameznimi državami v Evropi. Ponekod že pri polovici omenjenih bakterij antibiotiki ne delujejo.
Kot pove že njeno latinsko ime, bakterija Klebsiella pneumoniae povzroča pljučnico, prav tako okužbe sečil in krvnega obtoka pri bolnikih v bolnišnicah. Tej superbakteriji ne pridejo do živega niti najmočnejši znani antibiotiki iz razreda, imenovanega carbapenem, ki jih zdravniki običajno uporabijo le v skrajni sili, ko ne pomaga nič drugega.
Po podatkih ECDC že nekaj članic EU poroča o bistvenem povečanju števila okužb krvnega obtoka s to bakterijo, in sicer za 15 do 50 odstotkov, obenem pa poročajo o njeni odpornosti proti carbapenemom, najmočnejšim znanim antibiotikom.
Neprimerna uporaba antibiotikov
Zakaj se to dogaja? Po mnenju izvedencev je glavni vzrok za čedalje večjo odpornost bakterij proti antibiotikom prevelika ali pa napačna uporaba teh zdravil, ki omogoča bakterijam, da razvijejo nove načine, kako se izogniti njihovemu napadu. Za napačno uporabo antibiotikov so deloma krivi zdravniki v splošni praksi, ki se uklonijo zahtevam pacientov po antibiotikih, čeprav jih ti ne bi potrebovali, po drugi strani pa jih po mnenju izvedencev po nepotrebnem preveč uporabljajo tudi v bolnišnicah – kot navaja poročilo ECDC, utegne biti v mnogih bolnišnicah neprimerne kar polovico rabe antibiotikov.
Stanje vzbuja še toliko večjo skrb zato, ker ni videti, da bi se nam obetal kak nov, bolj učinkovit antibiotik. Menda jih je le nekaj v fazi raziskav in kot kaže, ima samo še nekaj velikih farmacevtskih družb, kot sta GlaxoSmithKline in AstraZeneca, dovolj velike in močne razvojne programe za nove antibiotike. Tudi sicer je v farmacevtskih družbah le malo komercialne spodbude za vlaganje v razvoj novih zdravil, ki bi jih imeli v rezervi kot orožje v skrajni sili.
Dokaz, da gresta odpornost bakterij in napačna oziroma neprimerna raba antibiotikov z roko v roki, so sami podatki o obeh pojavih: največ okužb z bakterijami, odpornimi proti antibiotikom, imajo tam, kjer je tudi poraba antibiotikov največja, to je v Grčiji, na Cipru, v Italiji, na Madžarskem in v Bolgariji.
Superbakterija iz Azije – tudi v Sloveniji
V drugem, ločenem poročilu o genu, znanem pod imenom New Delhi metallo-beta-lactamase ali s kratico NDM-1, zaradi katerega bakterije postanejo odporne proti skoraj vsem zdravilom, ECDC navaja 106 primerov okužb, v katere je vpleten omenjeni gen. Te okužbe so lani do konca marca zaznali v 13 evropskih državah. O njih so v teh istih državah poročali že leta 2010, le da jih je bilo manj, 77. Lani so se novi primeri pojavili v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in tudi v Sloveniji. Večina, kar 68 okužb od 106, jih je bilo v Veliki Britaniji, od teh so jih 25 odkrili pri ljudeh, ki so pred tem potovali in bili hospitalizirani v Indiji ali Pakistanu.
Gen NDM-1 so najpogosteje našli v bakterijah K. pneumoniae in E. coli. O njem so britanski raziskovalci poročali avgusta 2010, ko so ga odkrili pri pacientih v južni Aziji in Veliki Britaniji, in opozorili, da se utegne razširiti po svetu deloma tudi zato, ker se ljudje odločijo za zdravljenje v drugih državah.
»Gre za gene v bakterijah, ki so uvoženi od drugod, zato je zelo pomemben skrben pregled vseh bolnikov, ki pridejo iz tujine, še zlasti če prihajajo z območij, kjer je ta gen zelo razširjen, kot na primer v Indiji,« opozarja Marc Sprenger.