Barje: skrivnostni svet na robu Ljubljane

Z raziskovalnim fotoaparatom v naravi: Obujte gumjaste škornje in se zgodaj zjutraj odpravite na Ljubljansko barje - ne bo vam žal.

ned, 26.08.2012, 09:00

Vajena vaškega okolja domače Polskave, mi je bila misel na selitev v Ljubljano precej tuja, a študij me je vlekel in ni šlo drugače, kot da Ljubljana začasno postane moj dom. »Beton, stolpnice, saj tukaj ne bo za preživet!« me je spreletavalo … A kmalu sem spoznala, da temu ni tako. Postopoma sem odkrivala južne obronke glavnega mesta – Ljubljansko barje in bivanje v prestolnici je dobivalo vsebino. 

Še danes pomnim tisto jutro iz zgodnjih študijskih let, ko sem obula škornje, na rame oprtala stativ in fotografsko opremo ter se s kolesom ob 4. uri zjutraj odpeljala na Barje. Megla je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala. Očarana nad lepoto tisoč in ene jelše ovite vanjo, nekje ob poti prislonim svoje kolo in beležim vtise tedaj še na dia film … Sončni žarki so skušali prodreti skozi meglo, a čeprav žareče krogle tedaj ni bilo videti, sem vedela, zakaj sonce vzide vsak dan znova. Kajti tudi mene je na enak način vleklo vedno znova na Barje. Da, tako se je rodila tudi ljubezen do Barja, do pregovorne megle v Ljubljanski kotlini in vsega kar barje kot tako skriva v sebi.

Tisti dan se je sicer končal z večurnim iskanjem v megli izgubljenega kolesa, rešila me je šele prijateljica iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), a to mojih izletov na Barje ni prav nič zmanjšalo. Z leti so dobili prav posebno vsebino. Odkrivala sem vlažne travnike, ki vsako pomlad dobijo nežno rožnat pridih zaradi močvirske logarice (Fritillaria meleagris). Raziskovala sem tiste predele, kjer se skrivajo v času parjenja modro obarvane žabice – plavčki (Rana arvalis) ali močvirska sklednica (Emys orbicularis). Vmes sem ničkolikokrat zakolesarila do naravnega rezervata Mali plac, kdaj iskala poglede do Triglava, se čudila Plečnikovi mojstrovini v Črni vasi, ali razgledom s svete Ane nad Podpečjo, ob strugi Ljubljanice sem si skušala risati predstave iz časa življenja koliščarjev in kdaj spet ponoči ob siju lune med lajanjem srnjakov in petjem prepelic popisovala kosca (Crex crex), značilno ptico Ljubljanskega barja in vlažnih ekstenzivnih travnikov. Morda še največje presenečenje zame je bilo prav odkritje šakala (Canis aureus). Leta 2009 smo člani društva Dinaricum in DOPPS prvič izvedli popis šakala z izzivanjem, to je s spuščanjem zvoka oglašanja živali in beleženjem potencialnega odziva. Od tedaj ga redno, tudi uspešno popisujemo. Jasno, z vsemi dogodivščinami se ljubezen do Barja le še poglablja in razlogov za potepanje po Barju ne zmanjka.

Voda je ključna

Odkrivanje Barja pa ne pomeni le odkrivanje pestrosti rastlinskega in živalskega sveta, čeprav je biodiverziteta resnično izjemna. Pomeni tudi odkrivanje krajine, kjer je človek ves čas svojega obstoja na tem ozemlju skušal krotiti vode na svoj način. Voda je na tem območju ključna. Lahko je je preveč ali premalo. In kaže dva obraza; tistega barjanskega, ki se ujame po močnih deževjih in počasi odteka; ter tistega svežega, divjega, ki izvira iz mnogih potočkov izpod Krima in se steka v Ljubljanico.

Struga Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano je tudi kulturni spomenik in sodi med najpomembnejša arheološka najdišča v Sloveniji. Med najdenimi predmeti iz različnih obdobij od prazgodovine do novega veka izstopa skoraj 5200 let staro leseno kolo z osjo, ki so ga arheologi odkrili leta 2002 na območju kolišča na naselbini Stare Gmajne na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja.

Človekovo delovanje je pustilo izjemen kulturni in duhovni pečat na ozemlju Ljubljanskega barja, če se na hitro sprehodim od zagnanih izsuševalcev močvirja, ki so Barje skušali spremeniti v koristno žitnico tedanje habsburške monarhije nazaj do antičnih Rimljanov, ki so na robu Barja zgradili Emono in do prazgodovinskih koliščarjev, ki so na robu Ljubljanskega barja postavili svoje naselbine. Pomen slednjih je izjemen: najdenih je štirideset koliščarskih naselbin iz časa od približno sredine 5. do sredine 2. tisočletja pred našim štetjem. Od teh sta na Seznam Unescove svetovne dediščine vpisani dve skupini kolišč iz okolice Iga, v katerih so ostanki devetih naselbin.

O Ljubljanskem barju, torej območju, ki leži med Ljubljano, Vrhniko, Krimom in Škofljico in obsega dobrih 160 kvadratnih kilometrov, je težko pisati le na kratko, saj je tako posebno, da si zasluži bistveno več pozornosti. Marsičesa se nisem niti dotaknila, šote, na primer, čeprav se je rezanje le-te razmahnilo v pravo industrijo, poganjala je vlake, parnike, rafinerijo sladkorja, z njo so se greli mnogi Ljubljančani.

Zavetišče ogroženih vrst

Del tega ozemlja, 135 kvadratnih kilometrov, je danes zavarovano tudi kot Krajinski park in zaščiteno kot območje Nature 2000. Tukaj živi med drugim tudi več kot 52 evropsko ogroženih vrst in kar nekaj vrst s slovenskega rdečega seznama, med drugim tudi metulj barjanski okarček (Coenonympha oedippus), ki je postal nekoliko bolj »znan« tudi zaradi predvidene »barjanske« obvoznice mimo Lavrice in Škofljice proti Kočevju.
Čeprav krajina ravnic, travnikov, polj, jarkov in mejic ne deluje prav nič naravno, človek jo ves čas gnete s svojimi rokami in stroji, pa Barje v sebi še skriva neukrotljive naravne moči. Njegov čar je prav v takih trenutkih, kjer se nebo nad njim mogočno razpre in spregovori skozi redke dane trenutke veličastja, kjer ob pravem času na pravem mestu lahko začutimo posebnosti tega bisera ob robu slovenskega glavnega mesta. Dovolite si kdaj in ga pojdite raziskovat – tako z gumijastimi škornji, še v temi, predvsem pa s srcem, ki čuti in sliši tudi žabje molitve.

Dr. Petra Draškovič, Prirodoslovno društvo Slovenije

Povezane novice

Draga, zaplešiva tango …
19. avgust ob 09:00
Z raziskovalnim fotoaparatom v naravi: svizec je eden največjih glodavcev, zanj pa je značilno tudi zimsko spanje ali hibernacija.
Prijavi sovražni govor