Tiskane izdaje
Zadnji je povožen predvsem v primerih, ko gre za produkcijo biogoriva iz posebej gojenih poljščin. V razmerah večine držav EU in tudi Slovenije utegne imeti proizvodnja biogoriv in drugih oblik bioenergije celo negativne vplive na okolje. Prav na to opozarja najnovejše poročilo Evropske agencije za okolje (EEA), objavljeno prejšnji teden – torej ob kar pravem času, saj bo problematika bioenergije na dnevnem redu razprav v EU v prihodnjih tednih.
Zajetna publikacija z naslovom Bioenergija v EU z vidika učinkovitosti virov temelji na izhodišču, da je uporaba biomase za energijo pomemben del mešanice obnovljive energije. Vendar pri produkciji bioenergije poudarja nujnost upoštevanja tako imenovanih principov učinkovitosti virov. To pomeni, da pri pridobivanju bioenergije ne smemo pozabiti, da moramo na koncu procesa, pod črto, imeti na razpolago več energije, kot smo je vložili v njeno pridobivanje; to energijo pa naj bi dobili na način, ki ne bi imel negativnih posledic za okolje.
Sliši se kot nekaj samo po sebi razumljivega? Gotovo, a vendar pri pridobivanju bioenergije ni vedno tako. Bio nas namreč s svojo pozitivno konotacijo na okolje in vse dobro pogosto zavaja. Izraz bioenergija se nanaša na uporabo katerekoli biomase za ogrevanje, proizvodnjo energije ali transport. Večina je je za okolje dobrodejne, a tiste, ki nastaja iz poljščin in je morda najbliže industrijski pridelavi energije, je z vidika okolja najbolj sporna. Prav tej bioenergiji to najnovejše evropsko poročilo namenja največ pozornosti – čeprav omenja tudi energijo iz gozda in odpadne biomase.
Polovico energije iz obnovljivih virov do leta 2020
Leta 2010 je bila bioenergija v Evropi vir energije za približno 7,5 odstotka vse porabljene energije v EU. Strokovnjaki predvidevajo, da se bo do konca desetletja ta delež povečal na okoli deset odstotkov oziroma bo vključeval približno polovico energije iz obnovljivih virov. Poročilo predlaga, da bi jo morali pridobiti z upoštevanjem učinkovite rabe virov. To pa pomeni, da bi morali zmanjšati obseg kmetijskih površin in drugih virov, ki jih potrebujemo za proizvodnjo enote bioenergije, in se ob tem izogniti morebitnim škodljivim vplivom na okolje, ki jih utegne povzročiti pridobivanje bioenergije.
Po analizi EEA je najučinkovitejša energijska raba biomase za ogrevanje in pridobivanje elektrike, pri pridobivanju biogoriv pa je učinkovita pri tako imenovani drugi generaciji biogoriv. Prva generacija teh biogoriv, ki se uporabljajo v transportu, na primer biodizel, namreč temelji na pridobivanju goriva iz oljne repice in etanola iz žita, oba procesa pa sta se izkazala za precej manj učinkovita pri uporabi virov kot druge oblike bioenergije.
Upoštevaje izkušnje, ki jih že imamo s pridobivanjem bioenergije, poročilo izpostavlja neprijetno resnico, da sedanja mešanica bioenergijskih virov ni ravno v prid okolju, ni bio, kot si bio zamišljamo. Poročilo zato priporoča predvsem večjo mešanico pridelkov za bioenergijo. Upanje za tem priporočilom je, da bo tako mogoče zmanjšati neželene vplive na okolje. Posebno se to nanaša na trajnice, ki jih ne žanjemo vsako leto oziroma na rastline, s katerimi lahko kolobarimo. Te bi kmetijskim zemljiščem prej koristile, kot jim škodile; gre na primer za preprečevanje poplav ali prečiščevanje vode.
Res ogljično
Ali, kot poudarja izvršni direktor EEA Hans Bruyninck, je »bioenergija pomembna sestavina mešanice virov obnovljive energije, ki nam pomaga zagotavljati stabilno ponudbo energije. Vendar to poročilo poudarja dejstvo, da sta gozdna biomasa in kmetijska zemljišča pomembna vira in del naravnega kapitala Evrope. Najpomembneje je, da pretehtamo, kako ju kar najučinkoviteje uporabiti, preden zemljo obremenimo s še novimi zahtevami po energijski produkciji«.
Trije scenariji
Poročilo ne le analizira našo bioenergijsko stanje, ampak prinaša tudi tri scenarije z različnimi tehnološkimi, ekonomskimi in političnimi predpostavkami, po katerih bi se lahko razvijala naša bližnja bioenergijska prihodnost do leta 2020. Morda bodo ti pomagali pokazati, katere vrste bioenergetskih virov so najučinkovitejši in kateri najmanj škodijo okolju. Sicer pa poročilo v marsičem revidira svoje ocene potencialne bioenergijske produkcije iz leta 2006. Te zmanjšuje za kar 40 odstotkov – na račun sprememb v znanstvenem razumevanju, spremenjeni politiki EU in upoštevaje gospodarske dejavnike.
Ugotavlja, da obstajajo velike razlike v učinkovitosti različnih tehnologij pretvarjanja biomase v energijo. Pridobivanje električne energije s kurjenjem čiste biomase, na primer, je le od 30 do 35 odstotkov učinkovito, medtem ko je učinkovitost kurjenja istega materiala za ogrevanje celo več kot 85-odstotno učinkovita. Na splošno je uporaba bioenergije za toploto in za pridobivanje energije precej bolj učinkovita pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, kot je uporaba bioenergije kot gorivo za transport.
Prav tako obstajajo velike razlike v energijskem pridelku, tako v produkciji kot tudi v vplivih na okolje. Visokodonosni sistemi z učinkovito pretvorbo lahko dajo več kot 20-krat več energije v primerjavi z nizkodonosnimi neučinkovitimi sistemi na istem zemljišču.
Trenutno bioenergijska politika EU le delno upošteva potencialno škodljive učinke v okolju, povezane z neposrednimi učinki rabe zemljišč, vključno s spremembami upravljanja zemljišč. Dodatne politike bi lahko pomagale zmanjšati te vplive v okolju, še posebno glede vodnih virov in biološke pestrosti kmetijskih zemljišč.
Poročilo med države, ki bodo imele konec tega desetletja največ bioenergetskega potenciala, prišteva Francijo, Nemčijo, Španijo, Italijo, Poljsko in Romunijo. Kaj pa Slovenija s širnimi gozdovi, pravo zakladnico biomase? Poročilo opozarja, da bi večja, bolj razširjena uporaba zrelih, odraslih dreves – pri nas jih premoremo res veliko – za energijske namene utegnila imeti negativni učinek na podnebje, predvsem zaradi dolgega časa, ki je potreben, da se tak gozd obnovi in spet vsrka ogljikov dioksid, ki se je sprostil v zrak ob uporabi lesa za pridobivanje energije. Ta »ogljični dolg« pa se ne pojavi, če za bioenergijo namesto zrelih dreves uporabimo drugo gozdno biomaso, na primer vejevje, ki ostane po sečnji. Lahko bi torej sklenili, da v Sloveniji nimamo razlogov, da bi se bali nastanka »ogljičnega dolga«.
