Blagodejni učinki velikodušne ljubeznivosti

S širokosrčnostjo lahko v sebi sprožimo nenavaden proces
trajnega zadovoljstva in nagnjenosti k nesebičnosti

Objavljeno
23. avgust 2013 16.44
Radovan Kozmos, Znanost
Radovan Kozmos, Znanost
Vse kaže, da je nenavadno prijetni občutek, kakršen nas obide, kadar namesto sebe obdarujemo nekoga drugega, univerzalni odziv človeškega rodu – ne glede na gmotni ali družbeni položaj posameznika. To potrjujejo tudi ugotovitve nove obsežne študije Ameriškega psihološkega združenja.

»Naša raziskava je pokazala, da je psihološka nagrada, ki jo občutimo v obliki nenadnega zadovoljstva, kadar tako ali drugače pomagamo drugim, očitno globoko vsajena v človeško naravo. Ta pojav smo namreč zaznali v zelo različnih kulturnih in gospodarskih okoljih,« je povedala vodilna avtorice študije dr. Lara Aknin s kanadske univerze Simona Fraserja.

Po njenih besedah so najnovejša dognanja raziskave, objavljene v reviji omenjenega ameriškega združenja Journal of Personality and Social Psychology, prvi empirični dokaz, da je »topli občutek pri srcu«, kadar namesto sebe obdarujemo koga drugega, očitno zelo razširjen, malone univerzalen sestavni del človeške narave.

Raziskovalci so namreč jasno pozitivno vez med obdarovanjem drugih in lastnim dobrim počutjem odkrili v kar 120 državah po svetu. Študija je zajela nič manj kot 234.917 ljudi, enakomerno porazdeljenih po spolu in starih povprečno 38 let. In blagodejna povratna zveza med dobrim počutjem po obdarovanju sočloveka je bila izrazita v tako rekoč slehernem kotičku planeta, ne glede na finančni položaj ali družbeni status preiskovanca, njegovo ali njeno zaznavanje svobode v domači družbi in celo ne glede na bolj ali manj razširjeno korupcijo v njegovi ali njeni državi.

Tako revni kot bogati

Zanimivo je, da so raziskovalci dobili zelo podobne rezultate tako v zelo bogatih kot v zelo revnih državah. V eni izmed analiz so, denimo, primerjali odgovore 820 ljudi, večinoma študentov z univerz v Kanadi in Ugandi. Udeleženci so pisno poročali o svojih občutjih, kadar so denar porabili zase, in takrat, ko so ga porabili za druge. Odgovoriti so morali še na vprašanje, ali so v zadnjem primeru denar za drugega morda porabili z namenom, da bi z njim ali z njo utrdili medsebojni odnos, torej delno preračunljivo.

In odgovori? Vsi, ki so del svojega imetja porabili za sočloveka, so pri tem občutili večje zadovoljstvo kakor takrat, kadar so denar porabili zase – tudi takrat kadar so sočloveka obdarovali predvsem z namenom, da z njim ali z njo okrepijo medsebojni odnos.

Podobno raziskavo so med drugim izvedli še med 101 odraslim prebivalcem Indije pa med 207 študenti iz Kanade in Južne Afrike – in odzivi so bili tako rekoč identični. Vsi v študiji sodelujoči, ki so obdarovali koga od soljudi, so pri tem občutili precej večje zadovoljstvo in se nasploh počutili bolje kakor takrat, kadar so kaj kupili sami sebi.

»Z evolucijskega zornega kota je mogoče z gotovostjo reči, da čustveno zadoščenje, kakršno ljudje občutimo, kadar pomagamo drugim, spodbuja velikodušno vedenje, to pa na dolgi rok zagotavlja preživetje človeške vrste,« je ugotovitve študije strnila profesorica Lara Aknin.

Blagodejna ljubeznivost

Pri tem se vsekakor velja spomniti, da so do zelo podobnih rezultatov prišli že med dvema nekoliko starejšima raziskavama, izvedenima v Britaniji ter družno v Kanadi in ZDA. Tudi ugotovitve teh študij, objavljene v znanstvenih revijah Journal of Psychology in Journal of Happiness, bi bilo mogoče na kratko povzeti: obdarovanje drugih nas osreči celo bolj kakor obdarovanje samih sebe.

In ne samo to; z lastno ljubeznivostjo v sebi lahko sprožimo zanimiv proces trajnega občutka zadovoljstva in nagnjenosti k nadaljnjemu »žrtvovanju« za druge.

Med prvo študijo so raziskovalci pri 86 udeležencih najprej ocenili raven njihovega splošnega zadovoljstva, nato pa so jih razdelili na tri skupine. Prva je morala deset dni vsak dan opraviti vsaj eno dobro delo ali drobno ljubeznivost; druga je morala v istem času vsak dan poskusiti narediti nekaj novega, neobičajnega, tretja pa ni dobila nikakršnih posebnih navodil.

Po desetih dneh so vsem znova »izmerili« raven zadovoljstva – in prišli do zanimivih ugotovitev. Prva skupina je bila po zgolj desetdnevnem obdobju prijaznosti precej bolj zadovoljna z življenjem kakor prej. Enako pozitivno spremembo so opazili v drugi skupini, ki se je deset dni trudila vsak dan ukreniti oziroma narediti kaj novega. Le pripadniki tretje skupine niso bili po desetih dneh nič bolj zadovoljni kakor prej. Vse torej kaže, da tako ljubeznivost kot inovativnost pri ljudeh že v razmeroma kratkem času povečata občutek splošnega zadovoljstva.

»Perpetuum mobile«

Druga študija, izvedena v sodelovanju med ameriško univerzo Harvard in kanadsko univerzo Britanska Kolumbija, pa je razkrila še globlji učinek ljubeznivosti in darežljivosti na občutek splošnega zadovoljstva. Prva skupina udeležencev se je morala čim bolj živo spomniti trenutka, ko so 20 ali 100 dolarjev porabili zase, druga skupina pa trenutka, ko so enako vsoto porabili za koga drugega. S posebno lestvico so nato izmerili raven njihovega zadovoljstva, ki jim ga je vzbudil ta spomin.

Nato so vsem sodelujočim dali manjšo vsoto denarja in jih postavili pred izbiro: denar naj porabijo bodisi zase (denimo da plačajo položnico ali si kaj kupijo) bodisi za koga drugega. Skratka, izberejo naj tisto, kar jih bo najbolj osrečilo. In da ne bi bili pod morebitnim moralnim pritiskom, so jim avtorji študije zagotovili, da bo njihova odločitev ostala anonimna; nihče ne bo nikdar izvedel, kako so ravnali.

Rezultati so bili zanimivi. Povsem v skladu z ugotovitvami britanske študije so se precej bolj srečne oziroma zadovoljne počutili tisti preiskovanci, ki so omenjeni znesek porabili za koga drugega, in ne zase – ne glede na to, ali so za darilo odšteli dvajset ali sto dolarjev.

Druga ugotovitev pa je še bolj povedna in pomenljiva. Večje zadovoljstvo ko so preiskovanci občutili zaradi lastne izkazane velikodušnosti, večja je bila njihova pripravljenost, da širokosrčno ravnajo tudi v prihodnje. Skratka, očitno se pri takšnem ravnanju vzpostavi nekakšna »pozitivna povratna zanka« med velikodušnostjo in lastnim zadovoljstvom, ki nato družno spodbujata in krepita drug drugega.

»Praktična implikacija tovrstne pozitivne povratne zveze je, da nas dobro delo – če, na primer, mamo ali brata povabimo na kosilo – dokazano osreči,« je ugotovitve strnila dr. Aknin. »In večje zadovoljstvo ko pri tem občutimo, večja je tudi verjetnost, da bomo takšna dobra dela nadaljevali.«

Zveni preprosto in logično. In hkrati čudno znano. Kot da smo kaj takšnega že kdaj doživeli.