Tiskane izdaje
Michael Faraday je bil britanski znanstvenik iz 19. stoletja, sin kovača, ki je začel poklicno pot kot vajenec v knjigoveznici in je izkoristil svoj položaj za intenzivno branje predvsem naravoslovnih knjig. Ko se je njegovo pripravništvo končalo, mu je prijatelj dal vstopnico za predavanje o elektrokemiji uglednega znanstvenika tedanje dobe Humphryja Davyja (1778–1829). Dogodek je potekal na Kraljevem inštitutu (The Royal Institution of Great Britain) v Londonu – vsekakor to ni bil kraj, kjer bi v revščini in ponižnosti rojeni Faraday bil dobrodošel.
Faradaya je Davyjevo predavanje navdušilo in po koncu je slavnega znanstvenika plaho vprašal za službo. »Žal je mesto mojega pomočnika že zasedeno,« je Davy prijazno odslovil mladega moža. Toda kmalu zatem je svojega pomočnika zaradi prepira odpustil in zaposlil prav Faradaya.
Slavna ugotovitev v zgodovini naravoslovja, da je bil Michael Faraday Davyjevo največje odkritje, nikakor ni običajen kompliment, če upoštevamo, da je Davy odkril kemijske elemente barij, stroncij, natrij, kalij, kalcij in magnezij. Faraday je kasneje poleg vseh drugih raziskav izvedel vrsto prvinskih eksperimentov s področja elektrokemije in tako nadaljeval delo svojega mentorja.
Ljudje v zgodnjem obdobju viktorijanske Anglije so se zelo zanimali za najnovejša odkritja v naravoslovnih znanostih. Hkrati so bili nagnjeni k praznoverju in prav Faraday je bil neomajen nasprotnik tedaj priljubljenih spiritualnih seans. Faraday je bil navdušujoč učitelj naravoslovja in izreden predavatelj. Njegova predavanja je slikovito opisal naravoslovec in sodelavec William Crookes (1832–1919): »Vse je potekalo kot peneči se tok zgovornosti ob spremljavi eksperimentalnih ilustracij.« Na predavateljskem odru je očaral tudi slavnega pisatelja Charlesa Dickensa (1812–1870), ki je svoje navdušenje izrazil v več pismih. Prav on mu je predlagal, da bi svoje najbolj slavno božično predavanje Kemijska zgodovina sveče (Chemical History of a Candle) izdal kot knjigo.
Po predavanjih še knjiga
Faraday ni bil navdušen nad Dickensonovo idejo, kajti kot je dejal – predavanje je eno in knjiga nekaj povsem drugega. Na koncu se je vendarle strinjal, da stenografske zapiske šestih božičnih predavanj s skupnim naslovom Kemijska zgodovina sveče uredi William Crookes, ki je bil Faradayev poslušalec v veliki dvorani Kraljevega inštituta; knjiga je izšla prvič leta 1861. V slovenščino jo je prevedel Vladimir Naglič, z naslovom Zgodovina sveče jo je izdala Mladinska knjiga leta 1950. Vsekakor to delo učitelji v šolah že leta uporabljajo kot odličen pripomoček za motivacijo učencev pri pouku naravoslovja; spletni pregled je pokazal, da ima kar nekaj slovenskih šol knjigo v svoji knjižnici.
Faraday se je v predavanju osredotočil na fizikalne in kemijske reakcije, ki potekajo med gorenjem sveče. Samo gorenje sveče poteka v več fazah, kar se kaže v različnih barvah plamena. Znotraj modrikaste, bolj vroče faze se iz goriva izloči vodik, ki s kisikom iz zraka tvori vodno paro. Svetlejša, rumenkasta faza pa označuje gorenje ogljika, pri čemer nastajajo ogljikov dioksid in saje. To je seveda zelo preprosta razlaga pojava, kajti obstaja na tisoče fizikalnih in kemijskih reakcij, ki se zvrstijo od trenutka, ko hlapi goriva zapustijo stenj, do trenutka, ko nastajata ogljikov dioksid in voda.
Raziskovalec Nase Howard Ross je dejal, da je šarm Faradayeve knjige v tem, da tudi v času največjih tehnoloških odkritij ostaja še vedno veliko ugank pri sestavljanju celotne slike gorenja sveče. Zato imamo Michaela Faradaya naravoslovci tako radi. Kajti naučil nas je, kako z zanimanjem opazovati najpreprostejše stvari okoli sebe, jih slikovito opisovati in iskati poti, ki vodijo k razumevanju zamotanosti narave.
Od leta 1825 do danes
Božična predavanja so vsakoletni največji dogodek na Kraljevem inštitutu v Londonu. Začela so se, kot rečeno, leta 1825 z Michaelom Faradayem in s triletno prekinitvijo zaradi druge svetovne vojne (1941–1943) trajajo vse do danes. Predavanja, ki potekajo pod geslom Znanost živi tukaj, so namenjena predvsem mladim ljudem, zato je zanje značilno humorno in privlačno podajanje snovi, ki je prepleteno s številnimi demonstracijami ter atraktivnimi eksperimenti. Teme predavanj se vsako leto menjajo, podajajo pa jih vrhunski strokovnjaki.
Božična predavanja so del angleške znanstvene tradicije, od 60. let 20. stoletja jih tudi posnamejo in zdaj so dosegljiva še na spletnih straneh RI (The Royal Institution). Tako lahko uživate v predavanjih najbolj slavnih predavateljev, kot so bili David Attenborough (1973), Carl Sagan (1977), Richard Dawkins (1991) in Ian Stewart (1997).
Letošnji božični predavatelj je mladi kemik dr. Peter Wothers. V predavanju Moderni alkimist bo raziskoval kemijo sveta, ki nas obdaja – s pogledom na tri originalne starodavne grške elemente, zrak, zemljo in vodo, ki skozi stoletja vznemirjajo in zaposlujejo kemike.
Dr. Majda Naji, Zavod RS za šolstvo, OE Maribor
