Dosežek slovenskega varstva narave

Pred dvema desetletjema je vlada sprejela zgodovinsko uredbo. Nazadnje so popustili tudi lovci.

Objavljeno
25. oktober 2013 12.55
Tjaša Mazi
Tjaša Mazi

Pred dvajsetimi leti, 30. septembra 1993, je druga vlada dr. Janeza Drnovška sprejela vladno uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst. To je bil eden največjih dosežkov v zgodovini slovenskega varstva in ohranjanja narave, ki je Slovenijo umestil v klub držav s sodobnimi pogledi na ekologijo in zglednim odnosom na tem področju.

Uredba je razglasila večino ogroženih vrst živali za naravno znamenitost in jih popolnoma zavarovala. Seznam je temeljil na rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst iz leta 1992, ki je prikazoval stanje favne v Sloveniji; obravnaval je 21 taksonomskih skupin oziroma 4800 vrst in podvrst (taksonov), od katerih je bilo ogroženih več kot 2000 taksonov ali skoraj 45 odstotkov vseh. Najbolj ogrožene so bile dvoživke, sledili so plazilci in sesalci. Med nevretenčarji so bili močneje ogroženi mehkužci, deževniki, pijavke, nekatere skupine rakov, dvojnonoge in ravnokrilci.

Na podlagi zapisanega lahko ugotovimo, da je bilo ob tolikšni ogroženosti nekaj hudo narobe v slovenskem okolju in naravi. Zastavlja se vprašanje, zakaj pristojni niso že prej ukrepali. Ko pa se poglobimo v občutljive razmere tistega časa, lahko pridemo do spoznanja, da je bila vladna uredba iz leta 1993 eden največjih dosežkov slovenskega varstva in ohranjanja narave v vsej zgodovini Slovenije.

Čas za spremembe

Pred slabimi tremi desetletji, ko se je publicist Viko Luskovec začel resno ukvarjati z opazovanjem in proučevanjem ptic ujed, je bila ornitologija neke vrste novost, ki ji širša javnost še ni pripisovala večjega pomena. Raziskovalno žilico je usmeril v proučevanje gozdnih ujed, predvsem kragulja in skobca, na katera je bila takrat dovoljena šestmesečna lovna doba. Tako je določal zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč iz leta 1976. V resnici so lovci vsako leto pobili na tisoče kraguljev in skobcev, zaradi dovoljene lovne dobe in neznanja pa še nepregledno množico drugih vrst ujed, ki so bile popolnoma zavarovane. Najvišjo ceno so gotovo plačale kanje, prizaneseno pa ni bilo niti lunjem, sršenarjem, škarnikom, jastrebom, sokolom in orlom.

Lovske organizacije v skladu s takratno zakonodajo niso imele le monopola nad tem področjem, ampak so bile vse niti dejansko v rokah lovske bratovščine; lovci so bili tudi skoraj vsi najvplivnejši politiki.

Slovenija je bila od vseh jugoslovanskih republik najbolj napredna pri postavljanju administrativne mreže državnega varstva narave, katere naloga je bila bedeti nad naravno dediščino. V primerjavi z drugimi republikami, ki so imele le osrednji republiški zavod, je Slovenija poleg tega postavila mrežo regionalnih zavodov po vseh regijah. Varstveni status »netrofejnih« vrst živali, to je od metuljev in hroščev do človeške ribice, je poleg zakona o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981 v povsem nezadostnem obsegu urejal odlok, v katerem niso bile predvidene niti kazenske sankcije zoper kršilce ali pa se te v praksi niso izvajale.

Že na samem začetku je Luskovec spoznal nujnost uvedbe popolnega varstva vseh vrst ptic ujed. Lahko si predstavljamo, kakšen odziv je imela njegova zamisel v tedanjih razmerah. Takratna lovska zakonodaja je, kot rečeno, dovoljevala lov na kragulja in skobca od 1. septembra do 28. februarja, pred lovom pa ni bil obvarovan niti planinski orel. Čeprav so sodobna biološka spoznanja že dosegla Slovenijo, so bile ptice ujede za lovsko bratovščino čisti nebodigatreba in ničvredni škodljivci.

Komisija za ujede

Luskovec je 22. januarja 1987 predlagal ustanovitev komisije za ujede, ki bi delovala pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. V komisijo so bili poleg predlagatelja povabljeni nestor jugoslovanske ornitologije dr. Sergej D. Matvejev, biologinja Jana Vidic z Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine ter akademik dr. Andrej O. Župančič, eden prvih ekologov na Slovenskem in vrhunski intelektualec. Med prvimi nalogami, ki si jih je zadala komisija, je bilo popolno varstvo vseh vrst ujed v Sloveniji. Tako je 18. maja 1987 v postopek posredovala strokovno utemeljen predlog za popolno varstvo kragulja in skobca, ki pa je obležal na republiškem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Jana Vidic, ki ni nikoli znala pojasniti, zakaj ga ni dala v nadaljnji postopek, je šele čez čas klonila pod težo argumentov in predlog z zamudo poslala naprej.

Zavedanje o pomenu zavarovanja ujed se je kljub temu krepilo. Tako je na primer Anton Simonič, tedanji republiški lovski inšpektor, ukrepal v posameznih primerih uničenja ujed, na primer planinskega orla v Savinjski dolini, in izvedel odmevno inšpekcijo pri preparatorjih na območju Ljubljane in Gorenjske. Uveljavljal je nelov določenih vrst in omejeval lov v Triglavskem narodnem parku. A tudi zgledno sodelovanje z republiškim lovskim inšpektorjem in širjenje znanja o pomenu ujed v javnosti, s predavanji po šolah in številnimi objavami v medijih, ni prineslo popolnega zavarovanja vseh ujed.

V duhu družbenih sprememb

Do oktobra 1991 se zavarovanje ogroženih vrst živali ni premaknilo z mrtve točke. Takrat pa se je v občini Kranj zgodilo nekaj, kar je bilo v prejšnji državi nepredstavljivo: občinska skupščina je zavrnila predlagane lovskogospodarske načrte. Če občinska skupščina ni potrdila lovskih načrtov, lovci niso smeli loviti. Ker je bil večji del državnega lovišča Kozorog Kamnik na območju tedanje občine Kranj, je to veljalo za celotno lovišče. Predlaganim načrtom je odločno nasprotoval predvsem Tadej Markič, član kranjskega izvršnega sveta za ekologijo in Zelenih Slovenije.

In gorenjski lovci so popustili. V lovskogospodarskih načrtih so povsem zavarovali svizca, gozdnega jereba, ruševca, divjega petelina, jerebico, dihurja, kragulja in skobca. Kranjska občinska skupščina je potrdila lovske načrte s takšno vsebino. V Sloveniji je bilo to prvo popolno zavarovanje kragulja in skobca, s katerima se je vsa zadeva pravzaprav sploh začela. Led je bil prebit.

Nasprotovanje lovcev

Zaradi nasprotovanja lovcev niso vse občine sledile varstvenim usmeritvam, ki so jih kot prvi v državi uveljavili v občini Kranj. Zato pa so se v zatišju opogumili v Triglavskem narodnem parku, ki mu je takrat načelovala Marija Zupančič Vičar. Zavarovanje ruševca in drugih lovnih vrst ptičev so kanili doseči s preudarno taktiko, kot da se uprava edinega narodnega parka v državi ne bi hotela zameriti lovski bratovščini. Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine je 12. marca 1992 naslovil na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dopis, s katerim so predlagali zavarovanje ruševca in drugih lovnih vrst ptičev v Triglavskem narodnem parku. Sledilo je, da je bil ruševec leta 1992 na pretežnem območju svoje razširjenosti v Sloveniji popolnoma zavarovan.

Novi minister za kulturo Sergij Pelhan, ki je bil pristojen tudi za naravno in kulturno dediščino, se je takoj po imenovanju januarja 1993 lotil zavarovanja ogroženih živalskih vrst. V zakulisju je potekal ogorčen boj proti zavarovanju ogroženih vrst, ki ga je pod vodstvom poslanca Franca Avberška bí la lovska bratovščina. V pravem trenutku so se pojavile tudi pobude in zahteve poslanske skupine Zelenih Slovenije, ki jo je vodil dr. Leo Šešerko. Varstvo ogroženih živalskih vrst se je vendarle čedalje bolj uveljavljalo v zavesti odgovornih in širši javnosti.

Kaj pravi uredba

Vlada je z uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst poleg poimensko navedenih vrst in skupin razglasila za naravno znamenitost še vse vrste metuljev (Lepidoptera) in hroščev (Coleoptera) nad gozdno mejo, vse živalske vrste, ki stalno živijo v podzemeljskih jamah in podzemeljskih vodah (prave jamske živali), ter vse vrste živali, ki se čez ozemlje Slovenije selijo. Za naravno znamenitost je šteti žive in mrtve živali v vseh razvojnih oblikah (jajca, ličinke, bube, mladiči in odrasle živali) ter dele mrtvih živali (lobanja, koža, kožuh, suhi preparati in podobno). Živali zavarovanih živalskih vrst je po določilih vladne uredbe prepovedano loviti, ubijati, preparirati, zastrupljati, prodajati, posredovati pri njihovi prodaji, kupovati ali darovati, izvažati ali odnašati v tujino, ni jih dovoljeno namerno vznemirjati v njihovem naravnem okolju, prav tako je prepovedano uničevati, poškodovati, zbirati in prenašati njihova gnezda, legla in jajca oziroma njihove razvojne oblike. Živali zavarovanih vrst sesalcev, ptičev, plazilcev ter močerila ni dovoljeno zadrževati v ujetništvu, v življenjski prostor zavarovanih vrst pa se ne sme naseljevati novih vrst, ki bi lahko ogrožale živali zavarovanih vrst. Zoper kršitelje so bile predvidene kazenske sankcije.

Izjema med zavarovanimi vrstami so bili golob grivar, turška grlica, nekatere vrste rovk (gozdna, mala, gorska, vrtna), navadni krt, veverica, podlesek, dihur, mala in velika podlasica ter obe vrsti ježev. Te vrste, ki (še) niso na rdečem seznamu ogroženih vrst, so bile nanj umeščene zaradi neposrednih vplivov ter neupravičenega lova in njihovega uničevanja.

Z razglasitvijo ogroženih živalskih vrst za naravno znamenitost, določitvijo varstvenega režima ter ureditvijo vseh tistih razmerij, ki jih zakon o naravni in kulturni dediščini ni podrobneje uredil, njihova ureditev pa je nujna za dosego ciljev zavarovanja, so bili vzpostavljeni pogoji za učinkovito zaščito ogroženih živalskih vrst v Sloveniji.

Tjaša Mazi zavod za ekologijo Narava 2001