Tiskane izdaje
Velika kosmata gmota negibno počiva na sončnem kamnu pred svojim brlogom. Le zdi se, kot da počiva, v resnici opreza naokoli in je pozorna na prav vsak šum blizu in daleč. In ko zazna nevarnost, se brž postavi na zadnje tačke, glavo dvigne visoko vznak in z rezkimi, glasnimi piski opozori vso svojo skupnost v okolici. Kmalu se oglasijo še drugi in se poskrijejo v svoje brloge, dokler nevarnost ni mimo.
To so seveda alpski svizci (Marmota marmota) in nevarnost, ki jih prežene v rove, je največkrat ujeda, predvsem planinski orel, lisica in tudi človek.
Prikupni glodavec seveda ne zavija samo čokolade, kot ga prikazujejo v reklami za čokolado, pač pa ima v naravi povsem drugo vlogo. Svizec je eden največjih glodavcev, zanj pa je značilno tudi zimsko spanje ali hibernacija.
V rovih, ki si jih izkopljejo, prenočujejo, se skrivajo pred plenilci, pa tudi prezimujejo. Zdi se, kot da imajo cel labirint pod travnikom, med skalami in koreninami. Podobno kot pri polhu se svizcu med prezimovanjem, ki traja kar nekaj mesecev (običajno od pet do šest), zmanjšajo vse življenjske funkcije: prebava in dihanje se zelo upočasnita, enako krvni obtok in srčni utrip, prav tako se zniža telesna temperatura.
S svojo toploto si grejejo brlog, saj navadno več živali prezimuje skupaj. Ko spomladi začne zunaj temperatura naraščati, se segreje tudi svižčevo telo, a prebudi se šele, ko je zunanja temperatura okoli 25 stopinj Celzija. Tedaj postane zelo aktiven, predvsem pa nenasiten jedec, saj si mora do zime nabrati debelo plast tolšče.
Poldrugi kilogram hrane na dan
Dnevno je tako ves čas v gibanju, nabiranju raznih trav, zelišč, semen, koreninic, celo poldrugi kilogram zelenja zmelje na dan. Vmes pa malo lenobno počiva in se pusti božati sončnim žarkom na kakšnem razglednem kamnu ali pa šviga čez pisane travnike iz ene luknje v drugo.
Treba se je ustaviti, se postopoma previdno in počasi približati, in ko se te tudi 60 centimetrov velike kosmate živalce navadijo, jih lahko mirno in brezskrbno opazuješ; njihove nagajivosti te bodo grele še lep čas. Nanje me je prav zgodaj spomladi opozoril gospod Jelko, ki sem ga srečala v dolini Bavščice. S takšnim čarom je pripovedoval o njihovi igri, da so se mi orosile oči. In seveda sem sledila njegovi zgodbi za podobnimi doživetji. Kar Duško sem poimenovala tistega prvega svizca, ki me je spustil v svojo bližino. Na približno pet metrov sem se mu lahko približala, nato se je za trenutek skril v luknjo, »pošpegal«, ali sem še tam, in urno stekel do druge … pa tretje … vmes nabral kakšno pest trave, jo spotoma odložil v rov, spet stekel najprej in mi tako razkazal ves svoj teritorij … tudi kje se skriva njegova izbranka.
Ko se prebudijo, so kajpada takoj aktivni in poleg hranjenja je na vrsti tudi parjenje. Od dva do sedem slepih in golih mladičev skoti samica po dobrih 33 dneh brejosti. Mladiči ostanejo s starši nekje do tretjega leta starosti, dokler ne dozorijo in odrastejo. Šele tedaj se odrasli samci razselijo in tako ustvarijo svoje družinske skupnosti, ki štejejo od tri do dvanajst živali. In v takih skupinah igre in pomerjanja moči nikoli ne manjka.
Poleg značilnega piskanja, se pravi zvočne komunikacije, ki jo seveda takoj zaznamo, se sporazumevajo tudi s pomočjo vonja. Na obeh straneh glave, ob licih, imajo žleze, iz katerih izločajo posebno snov, s katero označujejo obrobne dele svojih območij in tako vrstnike opozarjajo, do kod sega njihova oblast.
Všeč so jim planinski travniki
Svizca, ki je prebivalec alpskega visokogorja, lahko marsikje opazimo tudi pri nas: v dolini Triglavskih jezer, pod Mangartom, na Kriških podih pa še kje. Čeprav je bil pred zadnjo poledenitvijo kar močno razširjen, o čemer govorijo številne najdbe kosti, je kasneje izumrl. K nam so ga ponovno naselili iz Avstrije, Italije in Švice. Danes najdemo te podnevi aktivne živali predvsem v gorah, v višinah od 1200 do 2800 metrov. Všeč so jim planinski travniki, ki imajo dovolj globoka tla, da si vanje lahko skopljejo rove, hkrati pa so bogati z zelišči in hrano. V Evropi poleg alpskega živi še stepski svizec, in sicer ob Črnem morju.
Sama sem se prej kot z alpskim srečala z njegovim sorodnikom, ki živi v Severni Ameriki. V kanadskem Skalnem gorovju je bila prav igra teh kosmatincev tista, ki me je povsem prevzela. Po strmem kamnitem pobočju so se tedaj valile tri kosmate gmote. Šele z veliko potrpežljivosti sem se jim lahko dovolj približala, da sem prepoznala dva samca, ki sta se izkazovala pred samičko. Seveda so sledili še poljubčki, vriski in kotaljenje, in že jih ni bilo več. Prav nič drugače ni pri nas. Ko jih opazuješ, se zdi, da se strast kar preliva po cvetočih travnikih. Nedolžno spogledovanje se hitro sprevrže v divjo igro, med katero se pogosto pokažejo tudi zobki. Če si vzameš čas, te očarajo in povsem zapeljejo. Od nežnosti, ki si jo namenijo, prek zastraševalnih pogledov, ki jih spremljajo glasni vriski, do strastnih gibov, ki spominjajo na ples. Kar slišim taglavnega frajerja, kako svojo damo povabi na ples: »Draga, zaplešiva tango …«
Dr. Petra Draškovič Prirodoslovno društvo Slovenije
