Tiskane izdaje
Ta ugotovitev, objavljena v zadnji številki revije Astrophysical Journal, je začudila astronome, saj sta pojava rojevanja zvezd in aktivnosti črnih lukenj ponavadi povezana.
Galaksija Kipar (na fotografiji), znana tudi z imenom NGC 253, je od Zemlje oddaljena 13 milijonov svetlobnih let, v svojem središču pa gosti orjaško črno luknjo z maso, ki je približno petmilijonkrat večja od mase Sonca.
Leta 2003 so znanstveniki z vesoljskim teleskopom Chandra opazili blišč rentgenskih žarkov, ki je ustrezal velikanski količini plinov, vrtinčasto spuščajočih se v omenjeno supermasivno črno luknjo in pri tem segrevajočih se na več milijonov stopinj. Od srede lanskega leta pa imajo nebesni rentgenski žarki novega opazovalca: vesoljski teleskop Nustar (Nuclear Spectroscopic Telescope Array), ki se je že uveljavil kot uspešen zasledovalec črnih lukenj. Opazi namreč lahko rentgenske žarke s še višjo energijo, kot jih zazna Chandra.
Oba teleskopa so ob koncu lanskega leta usmerili proti supermasivni črni luknji v galaksiji Kipar – in osupli ugotovili, da se je sevanje rentgenskih žarkov očitno ustavilo. »Črne luknje se hranijo z okoliškim materialom. Ko jim zmanjka tega ‘goriva’, zadremljejo,« je pojasnila Ann Hornschemeier z vesoljskega centra Nase in soavtorica najnovejše študije. »Velikanska črna luknja v galaksiji NGC 253 je nenavadna v tem smislu, da očitno spi, čeprav okoli nje vlada izjemna aktivnost rojevanja zvezd.«
Medsebojna povezanost med aktivnostjo črne luknje in okoliškim rojevanjem novih zvezd še vedno ni v celoti pojasnjena – in po besedah Breta Lehmerja, vodilnega avtorja omenjene študije, utegne prav galaksija Kipar dodatno osvetliti te mračne kotičke vesolja. »Izmenično opazovanje s teleskopoma Chandra in Nustar nas bo zagotovo opozorilo, če se bo črna luknja znova prebudila. In če se bo to zgodilo v prihodnjih nekaj letih, upamo, da tega ne bomo prezrli.«
