Dunajska univerza bi rada prišla med sto najboljših

Obisk dunajske univerze, ustanovljene sredi 14. stoletja, Slovence upravičeno spomni na to, da so tja več stoletij odhajali naši nadarjeni rojaki. Vendar le tisti, ki so si to lahko privoščili z lastnimi sredstvi ali s štipendijo, denimo Knafljevo.

Danes je po besedah mojega prvega sogovornika, prorektorja prof. dr. Heinza Fassmanna, na dunajski univerzi (DU) 135 študentov s slovenskim državljanstvom. K temu podatku je dodal, da imajo tudi zaradi povsem prostega vpisa (izjema je medicina) zelo velik, kar 28-odstoten delež tujih študentov, med katerimi sicer prevladujejo Nemci. Deleža ne bi radi povečali, toda vseeno si želijo več slovenskih študentov.

Kot je še dejal, na DU niso zadovoljni s trenutno uvrstitvijo na lestvicah najboljših univerz – na šanghajski so med prvih 200, želijo pa med prvih 100 – zato si zelo prizadevajo privabiti najboljše profesorje. »Univerza potrebuje najboljše glave, in te zdaj iščemo po vsem svetu. Precej nam je že uspelo, velik del naših profesorjev prihaja iz tujine. Seveda jim moramo zagotoviti ustrezno plačo, v povprečju je neprimerna višja od tiste, ki jo dobivajo naši profesorji.«

Prorektor ni skrival, da neomejevanje vpisa univerzi povzroča kar nekaj težav, a vseeno ni za spremembo. »Po eni strani takšne razmere obžalujemo, saj zato študenti niso dovolj zavzeti. Toda mladim nočemo odvzeti pravice do prostega vpisa. Nočemo postati elitna univerza, želimo si prispevati k večanju deleža Avstrijcev z visoko izobrazbo.«

Sledilo je moje vprašanje o učinkovitosti študija in možnosti uvedbe šolnin. »Po pravici povedano med študijem odpade približno tretjina vpisanih. Pri tem so velike razlike med posameznimi študiji. Deloma so razlog nerealne predstave o programih. Šolnine pa so predvsem politično vprašanje. Dejstvo je, da univerze potrebujemo več denarja, da bi lahko zmanjšali razmerja med profesorji in študenti. Na naši je to razmerje 20 študentov na enega profesorja, kar ni najbolj idealno.«

Kako se financira DU in v kakšni povezavi je to z veljavno visokošolsko zakonodajo? »Sedanji visokošolski zakon smo v Avstriji dobili leta 2004 in z njim smo vse univerze zelo zadovoljne. Temelji na univerzitetni avtonomiji, univerze tudi prosto razpolagajo z denarjem. Naša vsako leto sama zasluži okrog 60 milijonov evrov, kar je približno petina celotnega prihodka. Skupno razpolagamo s 450 do 500 milijoni evrov na leto. Vem, da se v Sloveniji pripravljate na spremembe visokošolske zakonodaje, zato sem kolegom z mariborske univerze priporočil, da si ogledajo avstrijsko zakonodajo.«

Zanimalo me je tudi, koliko denarja bi po njegovi oceni morali imeti, da bi lahko na DU delali tako, kot si želijo. »Dunajska univerza se lahko primerja s züriško. Oni imajo v letnem proračunu milijardo evrov, je pa res, da pri njih to vključuje tudi medicino, ki pogoltne veliko denarja, medtem ko imamo pri nas za medicino samostojno univerzo. Zato je verjetno bolj realno, da naše finančne potrebe omejimo z 750 milijoni, morda tudi z manj.«

Presenetljivo je, da, kot je rekel prorektor Fassmann, »dunajska univerza ni Amerika in skoraj nima dohodkov iz donacij«. Si pa jih obetajo v prihodnosti, zato zadnja leta namenjajo posebno skrb ohranjanju stika s svojimi diplomanti.

V pogovoru smo prišli tudi do visoke ocene, ki jo ima dunajsko študijsko okolje. Vendar ni vse samo zlato ... Prorektor: »Dunaj je za študente zelo privlačen, ker je varno in ne predrago mesto. Toda mestna oblast bi lahko precej več naredila za svojo univerzo in predvsem za študente. Lahko bi, na primer, ustanovila kak sklad za financiranje urbanega študija, lahko bi pospešila pridobivanje vizumov za tuje študente ali pa zagotovila prenočišča za naše gostujoče profesorje.«

Več svobode pri izbiri vsebin

Med obiskom na Dunaju sem se pogovarjala tudi s prof. dr. Verico Trstenjak, ki na pravni fakulteti že nekaj mesecev dela kot redna profesorica, 11. decembra pa bo imela na sedežu univerze slavnostno nastopno predavanje, kjer bo, kot nam je razkrila, predstavila aktualno temo evropskega državljanstva.

Kako zdaj doživlja univerzo, kjer je sama delala doktorat in bila kasneje velikokrat gostujoča profesorica? »Tu se izredno trudijo, da bi bila univerza na lestvicah še bolje uvrščena, zato si želijo imeli čim bolj ugledne profesorje. Iz lastne izkušnje vem, da tem ponujajo zelo dobre delovne pogoje – tako imam, denimo, kar pet asistentov.« Trstenjakovo je najbolj presenetila fleksibilnost predavanj in seminarjev. Kot pravi, lahko profesorji sami določijo velik del vsebine predavanj in teme seminarjev. »To nam omogoča, da smo kar se da aktualni. Sama za seminar ponujam evropsko potrošniško in avtorsko pravo, morda pride kasneje na vrsto še evropsko državljanstvo.«

Na vprašanje o motiviranosti študentov mi je odgovorila, da so tisti, ki ostanejo po veliki selekciji v prvem letniku, dovolj motivirani, a da je podobno tudi na slovenskih pravnih fakultetah. Opaža pa drugo razliko: »Na Dunaju so študenti vsekakor bolj samoiniciativni, večkrat se oglašajo, več si upajo.«

Študij je boljši, a tudi dražji

Predstavitev dunajske univerze ne bi bila zaokrožena, če vanjo ne bi vključila vsaj enega od študentov. Imela sem srečo, da sem naletela na 28-letno Lenarčanko Majo Toš, ki se je po oddelku klasične gimnazije na Prvi gimnaziji v Mariboru vpisala na študij zgodovine na dunajski univerzi, trenutno pa je tam na doktorskem študiju.

Na vprašanje, zakaj zgodovina, je kot iz topa izstrelila, da je to »njena prva strast in zanimanje«, prednost dunajski, odločitev za dunajsko univerzo pa je pojasnila z bogatejšo tradicijo DU. »Na tako stari univerzi je užitek študirati zgodovino, razen tega pa je tu program neprimerno boljši.« Še zlasti sta ji ugajala možnost, da si študent sam sestavi urnik in odnos profesorjev do študentov.

Seveda pa je imela kljub brezplačnemu študiju precejšnje stroške z bivanjem na Dunaju. Kot je zračunala, tudi z najbolj skromno porabo ni mogoče preživeti in študirati z manj kot 500 evri na mesec – v Avstriji ni subvencionirane prehrane za študente. Sprva je stanovala v Korotanu, od koder pa se je med čakanjem na prodajo doma morala izseliti. Ves čas študija je tudi delala, trenutno pomaga na Slovenskem znanstvenem inštitutu, kjer bi jo prav radi zaposlili kot mlado raziskovalko, vendar so dobili pojasnilo, da to ni mogoče, ker ne študira na slovenski visokošolski instituciji. Kje se bo zaposlila, Maja še ne ve, zelo pa upa, da v kakšnem akademskem okolju.