Etične zapovedi, ki veljajo za ljudi, 
bi lahko veljale tudi za velike opice

Omamljeni šimpanz, ki so ga po končanem poskusu odpeljali nazaj v majhno kletko, je s približno pol metra visoke lesene klopi kot snop zgrmel na betonska tla. Drugega so iz laboratorija odvlekli v kletko kar za noge. Ti in podobni prizori iz dokumentarnega filma, prikazanega lani na televiziji ABC, so šokirali ameriško javnost. Zakaj etične zapovedi, ki veljajo za ljudi, ne veljajo za velike opice, s katerimi si delimo več kot 96 odstotkov genov?

Na svetu sta samo dve državi, kjer je z blagoslovom oblasti še vedno mogoče za agresivne znanstvene poskuse uporabljati šimpanze: Gabon in ZDA. Poskusi na velikih opicah so prepovedani v večini držav, tako da znanstveni laboratoriji šimpanzov, bonobov, goril in orangutanov ne trpinčijo več. V petih raziskovalnih centrih ZDA je v tem trenutku še vedno v kletkah na stotine šimpanzov. Na njih preizkušajo razne učinkovine, ki bodo morda nekega dne v cepivih in zdravilih.

Evropska podjetja 
opravljajo poskuse v ZDA

Evropski poslanci so lani sprejeli zakon, ki omejuje število znanstvenih poskusov na živalih in prepoveduje tovrstno uporabo velikih opic. Kljub pomislekom nekaterih poslancev, da bi to lahko zavrlo raziskave nekaterih bolezni, nova zakonodaja dovoljuje uporabo primatov za znanstvene poskuse le tedaj, kadar tovrstnih poskusov ni mogoče opraviti drugače.

Zdaj imajo države članice še dobro leto časa, da predpise uskladijo z novo zakonodajo. Po dostopnih podatkih so evropske države od leta 2005 opravile vsaj 16 raziskav na šimpanzih v ZDA (Italija osem, Danska pet, Belgija, Francija in Španija po eno), najverjetneje pa še veliko več.

Pred tremi leti je odbor za varstvo okolja pri španskem parlamentu kot prvi na svetu sprejel deklaracijo, da je treba humanoidne opice obvarovati pred trpinčenjem. Za Pedra Pozasa, direktorja Projekta velikih opic (Great Ape Project sta leta 1993 ustanovila avstralski bioetik Peter Singer in njegova italijanska kolegica Paola Cavalieri) v Španiji, je bil dan, ko je državni zakonodajni organ podelil pravico do življenja bitjem, ki niso ljudje, »nedvomno zgodovinski«. V ZDA, kjer prisegajo na demokratične vrednote in jih po potrebi tudi z orožjem uvajajo v drugih delih sveta, velike opice trpinčijo brez zadržkov.

Zdravila preizkušajo 
na najmanj tisoč šimpanzih

Raziskovalni center NIRC (New Iberia Research Center) v Louisiani je največje koncentracijsko taborišče za šimpanze v ZDA. Trenutno jih je tam 360. Raziskovalci raznih farmacevtskih družb na njih preizkušajo nova zdravila in proučujejo odzive celic na razne viruse, na primer ebole in hepatitisa C.

V štirih drugih ameriških raziskovalnih centrih jih imajo v kletkah vsaj še 600. Ameriško nacionalno združenje zdravstvenih inštitutov NIH (National Institutes of Health), ki povezuje 27 inštitutov, je formalni lastnik vsaj dveh tretjin vseh teh poskusnih šimpanzov. Samo letos bo za vzdrževanje teh primatov v ujetništvu namenilo okoli 12 milijonov dolarjev.

Malenkost, če upoštevamo, koliko stanejo zdravila za bolezni, ki jih preizkušajo na živalih, s katerimi si delimo več kot devet desetin genov. Tam govorimo o milijardah dolarjev. Z virusom hepatitisa C, za katerega še ni cepiva, je po svetu okuženih najmanj 170 milijonov ljudi. Samo v ZDA stane zdravljenje teh bolnikov več kot 750 milijonov dolarjev na leto...

»Če bomo opustili preizkušanje zdravil na primatih, bodo ljudje, ki so se okužili z virusom hepatitisa C, prej umrli. Dokler bodo živeli, pa bo kakovost njihovega zdravljenja in življenja slabša, kot bi lahko bila,« je za revijo Nature povedal Thomas Rowell, direktor NIRC. Leta 1998, ko je postal direktor, je bilo v njihovih kletkah 4560 najrazličnejših primatov. Danes jih imajo več kot 6800.

Argumenti 
zagovornikov poskusov

Njegov nastop na srečanju zagovornikov in nasprotnikov poskusov na šimpanzih, ki so ga pred kratkim priredili v raziskovalnem centru NIRC na jugu Louisiane, je bil namenjen zlasti predstavnikom državnega Inštituta za medicino IOM (Institute of Medicine). Ti po naročilu vlade pripravljajo študijo, na podlagi katere se bodo v ZDA predvidoma do konca letošnjega leta odločili, ali naj prepovedo trpinčenje naših najbližjih sorodnikov. To že vrsto let zahtevajo številne organizacije za zaščito živali in posamezniki z ugledno primatologinjo Jane Goodall na čelu.

Zagovorniki poskusov na šimpanzih tudi niso povsem brez argumentov: sev virusa hepatitisa C lahko v laboratorijih menda ustrezno replicirajo le na šimpanzih; prepoved bi prekinila tako razvoj cepiva proti virusu hepatitisa C kot razvoj učinkovitejših zdravil za hepatitis B in C; upočasnil bi se razvoj cepiva proti virusu RSV (respiratorni sincicijski virus), povzročitelju bronhiolitisa in pljučnice, za posledicami okužb pa vsako leto umre več kot 66.000 otrok, mlajših od petih let, itd. Ker so doslej vse te poskuse opravljali na šimpanzih, bi se nadaljnji razvoj zdravil in cepiv ustavil ali vsaj upočasnil, opozarjajo raziskovalci. Razen če se ne bi vrnili k poskusom, ki so jih pred leti že opravljali.

Poskusi na zapornikih

Raziskovalci ameriške farmacevtske industrije so v 70. letih več kot 90 odstotkov ameriških zdravil preizkusili na – zapornikih. Pa ne le zdravil. Med vietnamsko vojno so na 320 jetnikih v državnem zaporu Holmesburg v Philadelphii preskušali učinkovanje drog, ki spreminjajo zavest, ne da bi jih seznanili s posledicami. Vojska je namreč želela ugotoviti, kolikšen odmerek zadošča, da bi bili vojaki še sposobni za boj.

V istem zaporu so po naročilu vojske na ljudeh preskušali tudi strupene kemikalije, ki povzročajo pordelost kože, mehurje in hude bolečine. Zaradi tega je kongres sredi 70. let sprejel poseben odlok, s katerim so natančno določili merila za poskuse na zapornikih, ki veljajo še danes.

Ker se je od tedaj število zapornikov v ZDA s 300.000 povečalo na več kot dva milijona, se že nekaj let pojavljajo ideje, da bi morali ta merila malce ublažiti. Še posebej glede na podatek, da je vse več okuženih s hivom in hepatitisom C. Če bi znova dovolili poskuse na jetnikih, pravijo, bi lahko te bolezni vsaj bolje nadzorovali.

Uboj šimpanza še ne velja za resno stvar. V znanstvenih raziskavah se še vedno uporablja veliko šimpanzov in številni poginejo za posledicami krutega ravnanja. Ker je bilo šimpanze v ujetništvu težko gojiti, so jih dobavitelji teh živali dolga leta lovili po afriški džungli. Običajno so ustrelili samico z mladičkom. Tega so nato ujeli in poslali v Evropo ali ZDA.

Jane Goodall ocenjuje, da je za vsakega mladička, ki je prispel na cilj, poginilo šest šimpanzov. Čeprav so šimpanzi že nekaj let na seznamu ogroženih živali in je trgovanje z njimi prepovedano, se nelegalno ubijanje in trgovina s šimpanzi, gorilami in orangutani nadaljujeta.

Človeku podobne opice so verjetno najočitnejši primer nečloveških oseb, a skoraj gotovo obstajajo še drugi. Sistematično opazovanje kitov in delfinov je iz razlogov, ki so na dlani, močno zaostajalo za opazovanjem opic in povsem možno je, da se bodo ti sesalci z velikimi možgani izkazali za razumne in samozavedujoče se. Na podlagi tega, kar zdaj vemo o teh naših bližnjih sorodnikih, bi jim morali nemudoma dodeliti polno zaščito pred ubojem, kakršna zdaj velja za vse ljudi, je prepričan Peter Singer.

Pripadamo istemu rodu 
kot šimpanzi in bonobi?

Sloviti švedski botanik Carl Linné je že leta 1747 v pismu prijatelju med drugim zapisal: »Od tebe, kakor tudi od vsega sveta, zahtevam, da mi pokažeš rodovno lastnost, s katero bo mogoče razlikovati med človekom in opico. Sam prav gotovo ne najdem nobene.«

Tudi britanski biolog Thomas Henry Huxley je v 19. stoletju vztrajno trdil, da bi morali ljudi uvrstiti v isto družino kakor človeku podobne opice. Njegova izjava, da je »raje potomec opice kakor potomec škofa anglikanske cerkve«, je leta 1860 močno razburila javnost.

Šele pred nekaj leti je analiza šimpanzjega genoma pokazala, da se naša DNK le v približno 1,6 odstotka razlikuje od DNK šimpanzov in bonobov, od gorile okoli 2,3-odstotno in od orangutana 3,6-odstotno. Pojavile so se teorije, da ljudje ne tvorimo niti posebne družine niti posebnega biološkega rodu, temveč pripadamo istemu rodu kot šimpanzi in bonobi. Od tod pa izvira tudi razlaga, da danes na planetu obstajajo tri vrste rodu Homo: šimpanz (Homo troglodytes), bonobo (Homo paniscus) in človek (Homo sapiens).

Ameriški filozof Alan Gewirth je že konec 70. let dejal, da so vse temeljne moralne pravice človekove in da je »za pridobitev človekovih pravic treba biti zgolj človek«. Številni moralni filozofi ne morejo sprejeti, da je zgolj pripadnost vrsti ipso facto že moralna pripadnost. Zakaj bi imeli ljudje le zato, ker so ljudje, v primerjavi z vsakim drugim zavestnim bitjem privilegiran moralni status.

Ločnica, zarisana med pripadniki vrste Homo sapiens in vsemi drugimi živalmi, je z moralnega vidika tako zelo pomembna, da se zdi ta koncept zamenljiv s pojmom človeškega šovinizma, meni Paola Cavalieri. Misel, po kateri je specizem samovoljna diskriminacija, analogna rasizmu in seksizmu, ni zlahka sprejemljiva za filozofsko tradicijo, ki je neljudi vztrajno uvrščala v drugo, od ljudi ločeno moralno kategorijo.