Evolucija kljub vsemu ne nagrajuje sebičnosti

Evolucijski biologi z ameriške državne univerze v Michiganu so predstavili prepričljiv dokaz, da proces naravnega razvoja na dolgi rok nikakor ne daje prednosti izrazito sebičnemu ravnanju živih bitij. S tem dognanjem so močno relativizirali z velikim pompom predstavljano teorijo sebičnosti, po kateri je najbolje, da v življenju mislimo predvsem nase in na lastne interese.

»Ugotovili smo, da evolucija v resnici kaznuje sebičnost in zlobo,« je povedal glavni avtor raziskave Christoph Adami, profesor mikrobiologije in molekularne genetike na michiganski univerzi. »Na krajši rok si egoistični, sebični posameznik sicer res pogosto pribori prednost pred nasprotniki, že na malo daljši rok pa se mu sebično ravnanje nikakor ne obrestuje. Nasprotno, evolucija ga neusmiljeno kaznuje!«

Ugotovitve obsežne študije, objavljene v zadnji številki revije Nature Communications, temeljijo na tako imenovani evolucijski teoriji iger, ki jo že desetletja uporabljajo v biologiji, ekonomiji, politični znanosti in nekaterih drugih znanstvenih disciplinah. In z na tej teoriji zasnovanim modelom »dileme zapornika« so jasno ugotovili, da se v procesu razvoja dolgoročno veliko bolj izplača sodelovati z drugimi.

Pa ne samo to. Če bi ljudje dejansko začeli ravnati predvsem na temelju sebičnosti in bi zadovoljevali le lastne interese, bi človeška vrsta nazadnje – izumrla.

Evolucijska teorija iger je, kakor daje slutiti že njeno ime, zasnovala številne »igre«, ki simulirajo različne situacije, tako konfliktne kot tudi takšne, ki temeljijo na medsebojnem sodelovanju. Te hipotetične igre raziskovalcem omogočajo, da razvozlajo kompleksne procese sprejemanja odločitev in doženejo, zakaj pri nekaterih ljudeh prevladuje takšen, pri drugih pa drugačen vzorec vedenja.

Svoboda ali zapor

Na michiganski univerzi so, kot rečeno, pri izvedbi študije uporabili tudi model »dileme zapornika«: zasliševana »osumljenca« sta se morala vsak v svoji zaporniški celici ločeno odločiti, ali bosta za dosego lastne koristi izdala sojetnika ali ne.

Obema so za obremenilno informacijo o dejavnosti drugega ponudili takojšnjo izpustitev na prostost, izdanega »zapornika« pa je čakalo šest mesecev za rešetkami. Če sta oba zasliševanca sklenila, da bosta drug drugega izdala, so obema prisodili trimesečno zaporno kazen; če pa oba drug o drugem nista povedala nič obremenilnega, so obema prisodili le enomesečni zapor.

Sloviti ameriški matematik in ekonomist John Forbes Nash ml., ki se je veliko ukvarjal tudi s teorijo iger (ta se je zlasti razmahnila v obdobju hladne vojne), je dokazal, da se v takšnih situacijah velika večina ljudi odloči za nesodelovanje. Torej za sebično skrb zase. Po njegovem mnenju je nesodelovanje pri »dilemi zapornika« sploh najboljša možna strategija.

Toda – ali je res? »Številni so se po objavi Nasheve teorije dolgo spraševali, od kod potem toliko dokazov o očitnem sodelovanju na tako rekoč vsakem koraku – tako med živalmi in celo med mikrobi kot seveda tudi med ljudmi,« pojasnjuje profesor Adami. »Celo sam Darwin je bil v zadregi zaradi primerov sodelovanja med živimi bitji, na kakršne je znova in znova naletel pri svojem proučevanju. Zlasti so ga begale izrazito socialne žuželke.«

Odgovor na to navidezno zagonetko je po Adamijevih besedah zelo preprost: nobena dosedanja raziskava na to temo – in ni jih bilo malo – ni upoštevala bistvenega elementa: komunikacije med sorodnimi organizmi!

Sodelovanje in razvoj

Leta 1974 je britanski evolucijski biolog Richard Dawkins objavil »genocentrični pogled« na teorijo Charlesa Darwina o naravnem izboru vrst. Trdil je, da se v procesu evolucije v resnici ne prilagajajo in razvijajo organizmi ali skupine organizmov, temveč zgolj njihovi posamični geni. Po tej teoriji je torej vsak organizem le nekakšen preživetveni okvir za svoje gene.

Tokratna študija raziskovalcev z michiganske univerze teorije o sebičnem genu sicer ni ovrgla, jo je pa postavila v precej drugačno luč, saj je dokazala, da tudi sodelovanje med živimi organizmi ključno prispeva k njihovemu uspešnemu razvoju. Še več, prav sodelovanje sorodnih skupin organizmov izdatno pomaga preživeti tudi sebičnemu genu v njih.

»Med našo raziskavo zasliševana ‘zapornika’ seveda nista mogla komunicirati med seboj,« poudarja dr. Adami. »Če bi lahko, bi pač hitro sklenila dogovor in si oba prislužila najugodnejšo izmed vseh možnosti: izpustitev na prostost čez vsega mesec dni. Ker pa se nista mogla dogovarjati, sta se oba čedalje bolj ogrevala za izdajo drugega, saj nista mogla vedeti, kako bo ravnal sojetnik. Tako je nazadnje pri obeh prevladala skrb za lastne interese.«

Seveda je tudi v procesu razvoja organizmov informacija o tem, kakšno strategijo bo izbral tekmec, ključna za sprejemanje lastnih odločitev. Toda na daljši rok ta podatek postaja vse manj odločilen, saj tudi tekmeci prej ali slej razvijejo mehanizme, ki jim omogočijo prepoznati strategijo nasprotnika.

In prav to so s tokratno študijo dokazali evolucijski biologi iz Michigana. Uporabili so kompleksen računalniški model, ki poleg »dileme zapornika« vsebuje še na tisoče podobnih hipotetičnih iger, prav vse pa so simulirale ravnanje, ki je upoštevalo tudi dotedanjo komunikacijo med preiskovanci.

Nič čudnega torej, da so z vključitvijo tega pomembnega elementa prišli do bistveno drugačnih sklepov kot dosedanje tovrstne raziskave. »Resda smo proučevali dokaj splošne reči – predvsem sprejemanje odločitev o takšnem ali drugačnem ravnanju in jih poimenovali bodisi sodelovanje ali nesodelovanje,« pojasnjuje profesor Adami. »Toda tudi v živalskem svetu obstaja cela vrsta takšnih ‘črno-belih’ ravnanj, denimo ‘pobegniti’ ali ‘napasti’.«

Sebičnost – živa in pri močeh

Med študijo, ki jo je poleg profesorja Adamija sovodil mikrobiolog in molekularni genetik na omenjeni univerzi Arend Hintze in je v strokovni javnosti »dvignila kar precej prahu«, so ugotovili, da je komunikacija med sorodnimi organizmi ključna za njihovo sodelovanje. »Domnevamo celo, da je prav komunikacija temelj vsakršnega sodelovanja,« je prepričan profesor Hintze.

»V okviru naravnega razvoja, v katerem obstaja cela plejada najrazličnejših strategij, vsaka informacija o tekmecih živemu bitju resda omogoči začetno prednost, toda na daljši rok evolucija kaznuje vsakršno pretirano sebičnost in zlobo. O tem ni več nikakršnega dvoma.«

Pomanjkljivost modelov, kakršna je omenjena »dilema zapornika«, je po prepričanju avtorjev najnovejše študije ta, da so abstraktni in teoretični in ne upoštevajo številnih podrobnosti življenja v resničnem svetu, v katerem ljudje lahko vedno znova razmislijo o tem, kako zanesljiv in zaupanja vreden je njihov tekmec, ocenijo njegovo preteklo ravnanje, nato pa se s soljudmi pogovorijo o razpoložljivih možnostih.

Kljub izrazitemu »humanemu« sporočilu tokratne študije pa je tako imenovani sebični gen, ki je usmerjen zgolj v preživetje in širjenje lastne dedne snovi, daleč od klavrnega zatona ali celo propada. Nasprotno, še vedno je navzoč in dejaven v tako rekoč vseh živih organizmih, od najpreprostejših do najkompleksnejših. Nova dognanja o tem, kako zelo pomembna sta komunikacija in medsebojno sodelovanje, dejansko celo prispevajo k doseganju tega istega cilja, le v bistveno širšem okviru učinkovitejšega razvoja celotnih živalskih in rastlinskih vrst in vsega njihovega genskega zapisa, ne samo sebičnega gena.

Z drugimi besedami, sodelovanje v okviru sorodne skupine nikakor ne izključuje sebičnega ravnanja zunaj tega okvira. Sebičneži in egoisti lahko mirno spijo.